Ta citat posvečam predsedniku vlade Miru Cerarju. Priporočam mu, da ga prebere počasi, zbrano, pri tem pa naj vsaj za minuto zmore nekaj, česar sicer absolutno ne zmore in nam to nenehno dokazuje, namreč zmožnost vživetja, občutek so-čutja. Naj si predstavlja tiste vžgane oblike rož. Samo iz tega občutja so namreč možne ne le humane, ampak hkrati tudi racionalne politike; vse drugo so blodnje. Potem mu priporočam, da prebere vso knjigo, iz katere je citat, ni debela, naslov je Hirošima Johna Herseyja. To in še kakšno drugo, ki govori o strahotnih učinkih ne le dveh jedrskih bomb, ki so ju Američani, pijani od zmage, 6. avgusta 1945 vrgli na Japonsko (četudi za to ni bilo nikakršnih vojaških razlogov več, zgolj želja po preizkusu tega »fantastičnega orožja« in seveda želja po maščevanju), ampak tudi o strahotnih učinkih vseh tistih jedrskih poskusov, ki so jih po vojni bivši zavezniki izvajali na »nikogaršnji zemlji« svojih kolonij. Naj torej skuša hitreje misliti kot govoriti in naj nekoliko razširi svoje paragrafarsko pamet tja, kjer se ne dogajajo le bedna politična kupčkanja, ampak se dogaja življenje, resnično življenje, Wahre Leben. Življenje ljudi, ki jim z obraza in telesa visi koža, ker so točno taki petelini, kot je on, zmožni reči: »Kdor je za prepoved atomske bombe, je populist.«
Mislim, da se mora predsednik države opravičiti državljanom. Vsem državljanom, ki že nekaj časa z grozo opazujemo, kako se dva Cerarjeva sorodnika, sorodnika v izkrivljenem mišljenju, sorodnika v popolni brezbrižnosti do ljudi, Trump in Kim Jong Un, šopirita na planetu, ki ga premetavajo orkani, potresi in (tokrat) Unovi eksperimenti, kako si mahata s svojimi falusnimi nadomestki, kako sta v svoji iztirjenosti pripravljena za »zadnjo besedo« v tem hruljenju razstreliti planet, ker, bebca, ne razumeta, da bo vsaka bomba počila tudi pod njuno hišo, ne le pod telesi milijonov nedolžnih ljudi. Sorodnika v populizmu vzročne sorte.
Cerar naj se vsem, ki stojimo na pragu morebitne nove jedrske vojne in smo prepričani, da bi bilo treba to orožje prepovedati, zato da taki, kot je on, ne bi nikoli imeli pravice odločati o njem, opraviči, ker nas zmerja s populisti.
Seveda so razlogi za ta njegov totalni zdrs banalni: kot vedno nas vodijo pritlikavi strahopetneži, ki si Velikim, torej ZDA, ne upajo reči ne. Šli smo v vojno v Irak, ker je pokakani Rupel voljno upognil hrbet, ne podpremo Palestincev, ker nas vodijo preračunljivi zmeneti, ki imajo polna usta pravice do samostojnosti – a ta pravica velja le z nas, samo v našem, domačem kurniku – banke smo dokapitalizirali, kot da nam denar raste po nezasejanih poljih, ker smo spet ubogali centre moči, in zdaj je seveda pokleknil Mirko v Združenih narodih. Ni nas med 122 državami, ki so podpisale pogodbo o prepovedi jedrskega orožja in se zavezale, da ga ne bodo izdelovale, kupovale, preizkušale ali nameščale na svojem ozemlju. Ni nas, ker pogodbi seveda nasprotujejo države z jedrskim orožjem in Nato. (In naj se dosmrtno gnoji mozolj na zadnjici vseh, ki so glasovali za naše članstvo v njem.) Ker Cerar pač ni človek, ki bi zastopal stališče miru, ampak človek, ki zastopa stališče, da je treba pred močnimi klečati. Tudi Nizozemci so v Natu, pa jih to ni zmotilo in so pogodbo podpisali. Ker so suveren narod s suverenimi politiki, ki jih povezujejo skupne vrednote, med katerimi je tudi tista populistična, da je jedrsko orožje nedopustno. Morda imajo Nizozemci tudi nekoliko boljši spomin, morda še pomnijo, kako smo (vsi voljni) Irak stolkli do tal, ker so se Američani zlagali, da ima Sadam Husein jedrsko orožje ali vsaj tehnologijo, s katero ga lahko zdaj zdaj izdelajo, in ko je bilo vsega konec, se je nekaj lažnivcev pokesalo. Pika. Skoraj enaka usoda se je pisala Iranu, a je za pet minut, pet let, en mandat, v ZDA zmagal razum in Iran je ostal cel. Kar gre zelo na živce gospodu Donaldu, njega ima, da bi vendarle malo metal bombe nanj, čeravno ne bi odpuščal športnikov, ki se ne vedejo domoljubno. Ali če ne bi raje kaznoval severnokorejskega krjavlja, ker ga ta zmerja, da je neprišteven. Kar je po svoje zabavno: kako drug drugega izvrstno diagnosticirata kot norca, človek bi rekel iz prve roke.
Na oblasti so skratka ljudje, ki jim normalen človek ne bi zaupal svojega depilatorja, a imajo prste na gumbu jedrskih raket. In v imenu teh je Cerar, ki je imel (o, slavna Chiracova fraza, večno veljavna) lepo priložnost, da bi molčal, izvedel svoj vratolomni obrat: niso oni populisti, populisti smo ljudje, ki smo proti vojni. Ker je to pač malo bolj komplicirano. Vsekakor preveč komplicirano zanj.
