Kako končati polemiko o spravi in spomeniku?

Zadnji stavek prispevka g. Jožefa Martinija (Dnevnik, 2. septembra) se glasi: »Ker g. Mihič vztraja pri zaničevanju NOB in proti vsem civilizacijskim normam opravičuje kolaboracijo, si o tej temi nimava več kaj povedati.« Uredništvo je tik za tem stavkom zapisalo: »S tem zapisom tudi končujemo polemiko na temo sprave in spomenika, ki traja ves avgust in se je vmes vsebinsko zaokrožila in se tudi izčrpala.« Je to torej resnica, ki jo mora brez besed sprejeti tudi g. Franc Mihič – saj je po besedah uredništva polemika zaključena? Šele 12. septembra je bilo objavljeno Mihičevo pismo z naslovom »Kdaj komisija za resnico in spravo ter vizijo?«, uredništvo pa je 20. septembra dovolilo še objavo pisma g. Srečka Knafelca, kjer je žalil g. Mihiča in g. Matevža Krivica, v okviru iste teme. Ker je Dnevnik tudi »moj časopis« in mi zato ni vseeno, kako je s pismi njegovih bralcev, še posebej ne, če očitki na konkretno osebo niso upravičeni, se tudi oglašam.

Trditve g. Martinija namreč ne morejo ostati brez komentarja. Trdi, da je bila struktura vaških straž »postavljena v času, ko se med borci sploh še ni govorilo o kakšni revoluciji«. Toda partijski tisk je od vsega začetka razglašal svojo ideološko opredeljenost, tako je še v času pakta Hitler-Stalin (30. marca 1941) z vzklikom razglasil: »Živela Sovjetska zveza, trdnjava miru in zaščitnik neodvisnosti malih narodov!« Aprila pa se že pojavi geslo: »Živela Komunistična partija Jugoslavije!« Partijo je vodilo boljševiško prepričanje o prvi in drugi fazi revolucije; prva je domovinska vojna, druga revolucija, prevzem oblasti. V imenu te, druge faze se je že pred, posebej pa med osvobojenim ozemljem poleti 1942 dogajalo neverjetno nasilje nad civilnim prebivalstvom tako na Dolenjskem in Notranjskem in tudi znotraj partizanske vojske same. Še posebej veliko je bilo sektaškega odnosa do »zaveznikov«, krščanskih socialistov; sektaši so »pretiravali« v pobijanju bele garde. Bilo je celo več primerov, da so kratko malo zaprli ali celo postrelili tudi zaveznike.

Med italijansko ofenzivo poleti in jeseni 1942 na Notranjskem in Dolenjskem se je pokazala posledica sektaštva; kjer je bilo narejenih največ sektaških dejanj, se je izkazalo, da je bilo sektaštvo direkten zaveznik »bele garde«. »Oborožene bele garde« v času osvobojenega ozemlja še ni bilo! Prva vaška straža je bila ustanovljena poleti 1942 v Šentjoštu (kasneje še drugje), te so varovale vasi pred italijanskim (dnevnim) in partizanskim (nočnim) nasiljem. »Čistiti« osvobojeno ozemlje je pomenilo »očistiti« ozemlje »notranjih sovražnikov«.

Tako ravnanje partizanov je pustilo posledice. Italijansko ofenzivo so spremljali prvi nastopi oboroženih »belogardističnih band«. Uspehi partizanske vojske proti okupatorjem bi bili lahko veliko večji, če partijske organizacije ne bi ponavljale sektaških »napak«. Italijanski okupator je namreč »stopil v ozadje«, glavna partizanska naloga je bila zdaj borba proti be-gi.

Vodstvo partije se je borilo proti sektaštvu, toda bistva sektaštva ni uvidelo: da je partija kot »ozka sekta« prevzela izključno v svoje roke vse vzvode oblasti in samo vodenje partizanskega boja – v smeri prevzema absolutne oblasti po vojni.

Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji pripovedujejo povsem drugačno podobo, kakor jo predstavlja g. Jožef Martini. Njegovi očitki na račun g. Mihiča so neresnični. Iz pisem Mihiča je razvidno, da ne zaničuje NOB in da ne »opravičuje kolaboracije«. G. Martini izhaja iz sektaške predpostavke: kdor ni z nami, je proti nam! Kdor kritizira revolucijo, opravičuje kolaboracijo. Takšna apologija revolucije je resnično hrana tistim, ki hočejo rehabilitirati kolaboracijo, katere vzroke je nujno treba analizirati, ne pa moralno opravičiti. Isto velja za revolucionarno nasilje.

Spomenka Hribar, Tomišelj

Preberite zadnje članke