Cankarjev dom so v preteklih dneh napolnili udeleženci letošnje Evropske jazz konference, katere geslo Kaj če… je merilo predvsem na premislek družbenih izzivov sodobnega časa ter vlogo (kreativne) glasbe pri soočanju z njimi. Vsakoletni dogodek Evropske jazz mreže je priložnost za srečevanje in spoznavanje jazzovskih profesionalcev različnih profilov, ki si lahko v (ne)formalnem vzdušju izmenjajo izkušnje in zamisli, se nemara dogovorijo za nove projekte ali sodelovanja ter se seznanijo z najnovejšimi smernicami in praksami.
Tako so se skozi tri dni vrstile seje, razprave, delovne skupine na raznovrstne teme, predavanja, a tudi srečanja, namenjena mreženju, kjer so se sestajali predstavniki festivalov, klubov in drugih prizorišč ter različnih raziskovalnih skupin in organizacij.
Kaj je sploh »pristno«?
Libanonski skladatelj in glasbenik Rabih Abou - Khalil je denimo o glasben(išk)em preseganju mej spregovoril skozi lastno izkušnjo: odraščal je v svetovljanskem Bejrutu, se začel pri štirih letih učiti arabske lutnje, ob koncu 70. let pa je zaradi vojne zapustil domovino in se ustalil v Nemčiji, kjer je študiral na konservatoriju. »Glasba za skladatelja ali glasbenika ni vprašanje žanra ali zvrsti, vselej gre za umetniški izraz notranjih čustev, ki ni vezan na ta ali oni slog,« je prepričan. »V jazzu sem pristal zato, ker je bil najbolj svoboden in odprt za druge glasbene izraze. Pogosto me sprašujejo, zakaj na lutnji ne igram tradicionalne arabske glasbe – zato vendar, ker tradicija obstaja le v smislu minulega, torej kot dokument, glasba sama pa se nenehno razvija in se pri tem ne ozira na preteklo. Saj tudi sodobnih evropskih skladateljev nihče ne sprašuje, zakaj ne pišejo v baročnem stilu,« se nasmehne mož, ki pooseblja bogastvo medsebojnega prežemanja različnih kultur.
Ne samo v glasbi, tudi v kulturi ali družbi ni nič »čisto«, vselej prihaja do mešanja vsebin in vplivov, so se strinjali sogovorniki na okrogli mizi z naslovom Kje začeti?, posvečeni vprašanju družbenega vključevanja preko kulturnih politik. V večini mest danes ni več prevladujoče kulture, temveč je prisotno mnoštvo različnih kulturnih vsebin in okvirov, v tej »kulturni razpršenosti«, kjer se ljudje bodisi zapirajo v mehurčke svojih skupnosti ali pa se prepuščajo globalnim potrošniškim vsebinam, pa je treba ukrepe oblikovati drugače kot doslej, je menil Mehdi Marechal, belgijski strokovnjak za kulturne politike. »Sicer prihaja do absurdnih situacij, ko država denimo spodbuja razne festivale balkanskih godb, da bi prispevala k vključevanju manjšinskih skupnosti, nato pa tja pride pretežno domače občinstvo srednjega razreda. Medtem lokalni romski glasbeniki igrajo za drobiž na parkiriščih trgovskih centrov, njihovi otroci pa v klubih plešejo na reggaeton in salso.« Kot pravi, bi bilo treba omogočiti predvsem pogoje za razvoj lokalnih ustvarjalcev, ne glede na njihov izvor, in čim manj »kulturalizirati«, torej iskati »prostor za drugega« v okviru obstoječega sistema, saj postaja to vse bolj nesmiselno. »Spomnim se primera koreografke iz Konga, ki je v Belgiji naredila predstavo, potem pa so jo kritizirali, češ da uprizoritev ni dovolj 'afriška'.«
Pogledati z novimi očmi
Glasbenik Miha Blažič - N'toko je ob tem opozoril, da je govorjenje o multikulturnosti pravzaprav zgrešeno, saj je vsaka kultura »multikulturna«, kolikor je zmes različnih vplivov, ki se jih pogosto niti ne zavedamo, po drugi strani pa omenjeni izraz predvideva ravno soobstajanje različnih kultur in tradicij, ki med seboj ostajajo ločene – kar v praksi ne drži. S tem se je strinjal tudi Abou-Khalil, ki je menil, da bi morali prej kot o multikulturnosti govoriti o »večizraznosti«.
O vlogi umetnika v boju proti predsodkom in napačnim predstavam pa je spregovorila malijska pevka Rokia Traoré, ki se je po uspešni mednarodni karieri vrnila v domovino in tam ustanovila šolo za nadarjene mlade glasbenike, kjer ponujajo drugačne izobraževalne možnosti kot tradicionalni sistem griotov. »Kultura je bila v Afriki od nekdaj prisotna v vsakdanjem življenju in je izrazito pomemben del naše identitete. Toda težava je, da je naša izvorna kultura zelo daleč od sodobnega sveta, tehnologij, ki jih uporabljamo; mladi je ne razumejo več, zato tudi ne morejo biti ponosni nanjo. Sebe vidijo le še skozi oči kolonizatorjev, ki so pretežno pisali našo zgodovino,« ugotavlja. »Umetnost lahko pomaga pri oblikovanju nove, sodobne afriške identitete, zato je treba spodbujati razvoj izobraževalnih programov in ustrezne infrastrukture. Seveda vsega ne morem narediti sama, lahko pa ponudim zgled.«
