»Ne ogrožamo in ne bomo ogrozili turških nacionalnih interesov. Prav tako se ne bomo vmešavali v turške notranje zadeve. Želimo biti dobri sosedi,« je le nekaj minut po glasovanju o neodvisnosti iraškega Kurdistana dejal predsednik regionalne kurdske vlade Masud Barzani. Ankari je sporočal, da nastajajoča kurdska država v Iraku ne bo posegala v turški politični prostor in da ne bo spodbujala separatizma tamkajšnjih Kurdov, ki so v minulih letih sanje o lastni državi že opustili in jih zamenjali z željami po avtonomiji, političnih in kulturnih pravicah.
Protikurdska os
Ne oziraje se na grožnje iz tujine so Kurdi v treh kurdskih provincah Iraka in nekaterih spornih, z nafto bogatih območjih, ki si jih lasti tudi iraška vlada, ponosno odšli na volišča. Edino iz province Sulejmanija, kjer vlada Barzanijevemu klanu nasprotujoča družina Talabanijev, poročajo o skromnejši volilni udeležbi. Hitre razglasitve neodvisnosti po referendumu pa ne gre pričakovati. Barzani namerava rezultat referenduma uporabiti le kot mandat za pogovore o odcepitvi in določitvi meja. A zaradi odklonilnega stališča Bagdada do referenduma je za zdaj vprašljivo, ali bo do pogovorov sploh prišlo.
Glasovanje o neodvisnosti iraškega Kurdistana spreminja podobo Bližnjega vzhoda in vnaša še več napetosti v že tako nestabilno območje. Rojevanje nove države spremljajo številne grožnje regionalnih sil in iraške zvezne vlade. Uradni Bagdad je vsa tuja energetska podjetja pozval, naj prekinejo stike s kurdsko regionalno vlado. Na oblasti v Erbilu pa je naslovil zahtevo, naj nadzor nad mejnimi prehodi (tudi letališči) predajo zveznim oblastem. Medtem ko je vlada Haidarja Al Abadija s temi zahtevami naletela na gluha ušesa, je bila uspešnejša pri poglabljanju zavezništev s svojimi sosedami proti kurdski neodvisnosti. Pri Iranu je našla prve podpornike poskusov ekonomske blokade. Teheran je ustavil vse polete v iraški Kurdistan in zaprl vse mejne prehode s provincami iraškega Kurdistana. Meja za zdaj ni zaprla Turčija, nameravajo pa to storiti še ta teden. Trgovanje med Erbilom in Ankaro se je v minulih letih močno povečalo in je znašalo že skoraj 10 milijard dolarjev. Pričakovane ekonomske sankcije Ankare proti Erbilu bodo tako prizadele tudi turška podjetja.
Retorika groženj se stopnjuje
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je šel še korak dlje in zagrozil z dodatnim ukrepom, ki bi kurdski proračun še najbolj prizadel. Nakazal je namreč možnost za zaprtje naftovoda, po katerem Kurdi vsak dan čez Turčijo v svet izvažajo več sto tisoč sodčkov nafte in s tem polnijo svoj proračun mimo zveznega.
Iz Ankare so prav tako konkretizirali svoje grožnje z vojaškim ukrepanjem: posredovati nameravajo, če bodo napadeni Turkmeni v Iraku. Še močnejša grožnja je prišla od predsednika Erdogana: »Naša vojska je na meji z Irakom. Naredila bo, kar bo treba. Tako bo ukrepal tudi Iran.«
Medtem ko se je tako krepil plaz usklajenih pritiskov na iraške Kurde, je vlada v Erbilu dobivala tudi zagotovila pomoči. Če bi bili napadeni, so jim na pomoč pripravljeni priskočiti Kurdi iz Sirije, ki sicer prav tako spadajo med ameriške zaveznike v boju proti Islamski državi.
Gospodarstvo iraškega Kurdistana je sicer močno izvozno naravnano, njegova največja izvozna partnerja pa sta prav Turčija in Iran. Od padca Sadama Huseina je iraški Kurdistan privabil številne tuje investitorje, tudi z 10-letno odpravo plačila davkov, tudi domačim pa je zagotavljal skoraj ničelno davčno stopnjo, če so vlagali v infrastrukturo, stanovanjske zgradbe in turizem. Kurdistan je bil zato eno izmed najbolj priljubljenih območij na Bližnjem vzhodu za tuje investicije.
