Naj začnemo z odgovorom na vprašanje, ki bo po svoje dober nauk, zakaj se vedno znova največ težav s strehami pojavlja na državnih objektih, šolah in vrtcih ter še nekaterih. Problem je v veliki meri povezan z izvedbo in razpisi, ko so izvajalci v medsebojni tekmi za ceno podajali vse nižje ponudbe. Seveda so ta manko denarja morali nekje nadomestiti in se je dogajalo, da so uporabili neoriginalen montažni material ali pa nekatere šibkejše elemente. Cena je bila nižja, vodo je streha držala, ob prvem večjem neurju pa je poletela v nebo … In kdo je tukaj krivec?

Toča

Poglejmo najprej težave s kritinami ob različnih ujmah. Najprej toča. Pri betonski in opečni igra določeno vlogo pri odpornosti vsekakor tudi starost kritine. Stari strešniki izgubijo del svoje prožnosti in postanejo bolj togi in tudi občutljivi na močne udarce. Je pa spet res, da kot jajce (kar je vendarle prej izjema kot pravilo) velika toča lahko poškoduje tudi novejše strešnike, kajti zavedati se moramo sile najhujše toče. Ob tem ne smemo pozabiti, da je tako pri opečnih kot pri betonskih strešnikih zamenjava poškodovanih enostavna in hitra, tako da ob kakovostno izdelani strehi s sekundarno kritino škodo brez težav saniramo z osnovnim stanovanjskim zavarovanjem. Poleg tega je pri opečnih in betonskih kritinah večja odpornost proti toči dosežena tudi z nagibom strehe, ki vendarle veliko pripomore k zmanjšanju udarca točnih krogel. Vsekakor pa je zaradi preprečitve zamakanja ob hudem neurju pomembna tudi sekundarna kritina, brez katere danes ni več nobene sodobne strehe, na novogradnji ali ob adaptaciji.

Potem so tu salonitne kritine. Stare, že dolgo nič več elastične, praviloma pa prekrivajo položne strehe. In potem je povsem normalno, da jih že prva malo debelejša toča (ki jo ostale kritine prenesejo brez težav) preluknja po dolgem in počez. Ob vsem tem je bolj zahtevna še sanacija, kajti ni dovolj le zamenjati nekaj strešnikov, ampak je treba sanirati celotno streho (kar ob hudem neurju pogosto velja za vse stare kritine), pogosto pod salonitno tudi ni sekundarne kritine, da o slabši pritrditvi ostrešja na venec zidu ne govorimo. Skratka, če imate na strehi salonitno kritino, začnite resno razmišljati o zamenjavi in celoviti kakovostni ureditvi ostrešja.

Proizvajalci kovinskih kritin vam bodo zatrjevali, kako je to najboljša kritina glede odpornosti pred točo. Je, ampak, ob tem je treba pomisliti na avtomobile, ki so tudi pločevinasti, in na poškodbe na njih ob skrajni toči. In nekaj podobnega se zgodi tudi na strehi, čeprav je tam manj opazno. Že srednje debela toča lahko poškoduje kritino tako, da je potrebna sanacija. Ni treba odstranjevati celih strešnih plošč, ampak je nujno z barvo sanirati določene udrtine, obnoviti zaščitne sloje in tako preprečiti morebitno rjavenje. Določen problem lahko nastane v primeru debelejše toče. Ob dovolj močnem udarcu se zaradi vbokline lahko poškoduje zaščitni sloj na spodnji strani kritine, kjer je največ kondenza, in lahko pride do rjavenja.

Streha in veter

Poglejmo si občutljivost za veter. Kot prvo je tukaj izpostavljena lega. Nanjo deloma vpliva tudi višina objekta nad terenom, posebej lahko k temu privede oblika terena ter tudi kanaliziranje vetra v ulicah. Izjemno velik vpliv na silo vetra, ki deluje na streho, pomenijo tudi različne odprtine v objektu, v katerih se ustvari podtlak in s tem še dodatno deluje na sesalno silo vetra, ki se upre na kritino z zunanje strani. Te odprtine so lahko prezračevalne line, vrata, svetlobni trakovi … in glede vsega tega ločimo zaprte in odprte objekte. Strehe po vplivu vetra delimo na tri vrste. Položne strehe so do 10 stopinj, zgornja meja, do katere še deluje teža strešnika, pa je 75 stopinj. Na streho z nagibom 10–30 stopinj delujejo velike sesalne sile pri visokem vplivu lastne teže (če je kritina težka), manjše sesalne sile in tudi manjši vpliv lastne teže kritine se ustvarijo pri 30–55 stopinj, nad tem naklonom pa so sesalne sile, ki delujejo na streho, zelo majhne, lastna teža kritine pa tudi izgubi pomen. To preprosto pomeni, da so položne strehe s salonitnimi ali kovinskimi kritinami izpostavljene največjim sesalnim silam ob majhni lastni teži.

Največje vetrne obremenitve so odvisne od oblike in naklona strehe, kritični momenti so na njenih robovih, zato je pri gradnji strehe treba upoštevati več varnostnih dejavnikov in vse normative ter navodila za gradnjo. In kaj mislimo s tem? Gremo od zgoraj navzdol. Kakovostno kritino, ki mora biti korektno položena, z dovolj strešniki, pritrjenimi z vetrnimi sponkami. Kovinska in druge kritine morajo biti pritrjene v skladu z navodili proizvajalcev, nujno in obvezno pa morajo biti letve dovolj goste in trdne, dobro pritrjene na ostrešje (določeno nevarnost predstavlja gradnja s preveč svežim lesom, ko se po določenem času les osuši in žeblji popustijo), samo ostrešje pa mora biti kakovostno sidrano v nosilne zidove.

Kritina in sneg

Težava pri snegu na strehi je lahko velika teža, saj danes sneg praviloma zadržujemo s snegobrani na njej. S tem sta povezana tudi teža kritine in dimenzioniranje škarnikov. Različne kritine so različno težke in tudi to je treba upoštevati pri načrtovanju ostrešja, čeprav ne smemo pozabiti, da temeljne teže na strehi ne predstavlja kritina, ampak pritiski vetra, srk in snežne padavine. Najlažje so kovinske kritine, težke okoli 7–9 kg/m2, valovitke so težke okoli 17–18 kilogramov, opečna kritina ima težo 38,5–43 kg/m2 za stiskane strešnike in 52–66 kg/m2za vlečene strešnike, najtežji pa so bobrovci zaradi dvojnega prekrivanja, medtem ko so za rokovanje najtežji velikoformatni strešniki, teža na kvadratni meter pa znaša okoli 47 kg.

Bistvena dejavnika, ki vplivata na ostrešje, sta – kot smo omenili – sila vetra ter obtežba snega, ki se ju ob statičnem izračunu upošteva s silo približno 125 kg/m2 za sneg in približno 18 kg/m2 za veter. Velikost sile je odvisna predvsem od lege objekta. Na Primorskem moramo upoštevati večjo silo vetra kot na Gorenjskem (čeprav je dolina

Save tudi vetrno dokaj občutljiva), kjer igra bistveno vlogo obtežba snega. V prejšnjih letih se je ostrešja večinoma izvajalo po nekih nepisanih pravilih s škarniki (dimenzij 12/14cm ali več), ki so bili večinoma zmeraj preračunani za obtežbe opečne kritine. K temu je doprinesla velika količina prodanih tipskih projektov, pri katerih investitor ni vnaprej opredelil vrste kritine. Tako obstoječa ostrešja večinoma ustrezajo obtežbam tudi za nekaj kilogramov na kvadratni meter težjim kritinam. Kritine, težke okoli 50 kilogramov na kvadratni meter, so primerne tudi za ostrešja montažnih objektov, katerih ostrešja nimajo klasičnih škarnikov, ampak žebljane nosilce (palična konstrukcija). Vseeno pa se je pred sanacijo ali predelavo ostrešja montažnega objekta dobro posvetovati s statikom, ki bo ocenil stanje strešne konstrukcije, pri starejših objektih pa tudi stanje celotnega objekta.

Sekundarna kritina in prezračevanje

Pri odločanju za streho moramo upoštevati več vidikov. Včasih je veljalo, da moramo vnaprej predvideti, ali bo podstrešje neizkoriščeno ali izkoriščeno, danes pa velja, da streho gradimo z uporabo sekundarne kritine in tako, da je mogoče tudi naknadno urejanje mansarde. Že vrsto let imajo te folije dodano zaščito pred ultravijoličnim sevanjem in so odporne tudi na temperaturne razlike. Sekundarna kritina mora zdržati ravno tako dolgo kot glavna strešna kritina, to pa je več deset let, ne pa – kot se je dogajalo v preteklosti – da so nekatere kovinske kritine zaradi kondenza začele zamakati, ker je sekundarna kritina razpadla.

Pri vseh kritinah bodite pozorni na prezračevanje strehe. V kapnem delu mora biti izpust za zajem zraka (prezračevalni trak ali mrežica), v slemenu pa odprtine za izstop. Nekoč so to bili samo zračniki, danes pa je praktično standard vseh streh dvignjeno sleme oziroma slemenjaki.

Za pritrjevanje strešnih elementov priporočamo uporabo aeroslemenskih in aerogrebenskih elementov ali trakov, ki imajo nalogo streho zaščititi pred vdorom snega in vode ter ptičem preprečiti vstop pod streho, skozi odprtine pa mora nemoteno potekati prezračevanje.

Sponke

Končajmo s sponkami proti vetru, ki so danes skoraj že standard, najmanj na dokaj velikem robnem delu strehe. Površino strehe delimo na ravno površino, kap, ravni zaključek, sleme in greben. Površina in kap ter sleme in greben se obravnavajo na enak način. Na robovih strešne kritine je pri suhi montaži, ki poteka na 99 odstotkih streh, strešnike treba pritrditi najmanj v širini dveh ali treh strešnikov. Na strešinah z naklonom 49–60 stopinj priporočajo pritrditev z diagonalnim zamikom vsakega tretjega strešnika po celi strehi, nad 60 stopinj vsakega, v območjih s pričakovanim močnejšim vetrom pa to priporočilo velja tudi na manj strmih strehah. Strešnike se pritrjuje s posebnimi kovinskimi sponkami, prav tako pa tudi slemenjake.

Miro Pucelj