»Goran je še vedno Gogi iz Kosez«

Vse okrog slikanice – od ideje do izvedbe – se je odvijalo zelo spontano. »Pravljica je zelo zanimiva, v njej pa je tudi veliko resničnega, saj mi je košarka že v otroških letih veliko pomenila. Mladim sporočam, naj verjamejo v svoje sanje, zanje trdo delajo, pa se jim bodo z nekaj pravljične pomoči tudi uresničile. In ne pozabite na igrivost, tudi to je treba imeti,« je ob predstavitvi slikanice povedal Goran Dragić, ki bo pravljico z veseljem bral tudi svojemu sinu in hčerki. Da pa to ni le navadna zgodba, pa je zagotovil tudi njen avtor Primož Suhodolčan, ki je v pogovoru med drugim zatrdil: »Vse, kar je zapisano v njej, je resnica, samo resnica in nič drugega kot resnica!«

Naša hiša je bila prava športna dvorana z vsem, kar spada zraven. V času finala zunanji svet sploh ni obstajal. Če bi kdo napovedal, da bo kmalu razneslo planet, bi odgovorili, ja, v redu, samo toliko naj se počaka, da bo tekme konec. Še babica in dedi sta bila vsa na trnih. V najbolj napetih trenutkih je babica odprla vrata in nas opozorila: »Pa ne tako kričat! Kaj bodo pa sosedje rekli?!« Nič ne bodo rekli, saj nas sploh ne slišijo! Tam so še desetkrat bolj glasni! Po zadnjem žvižgu pa je prišel trenutek potrditve, saj sem že leto nazaj vedel, da bodo naši zmagali. Samo nisem smel povedati.

Prvič smo se srečali v času evropskega prvenstva v košarki pri nas. Takrat smo pripravljali knjigo o Lipku, maskoti eurobasketa. Že od prvega dne pa sem spremljal Goranove igre v ligi NBA in vse, kar se je dogajalo okoli njega. Spoznaval sem, s kako veliko željo in strastjo gre v vsako tekmo. Niti številne poškodbe ga niso mogle ustaviti. Ko so mu med napadom izbili zob, ga je samo vrgel proti klopi in igral naprej. Ko so mu s komolcem zaprli oko in je zaradi udarca videl tri obroče, je rekel, da bo pač ciljal v sredinskega. Kar zelo občudujem, pa je to, da je Goran še vedno Gogi iz Kosez. To je sam večkrat povedal in tako ga občutim tudi sam. Res verjamem, da bo tak tudi ostal.

Po uspešnih knjigah o Lipku in Tini Maze sva z Andrejo Kavčič iz DZS želela razviti še druge športne zgodbe in Goran je bil prava izbira. No, z Gogijem sva se od prej poznala samo tako napol: jaz sem njega poznal, on pa mene ne. Pa vendar je idejo o slikanici sprejel z velikim zanimanjem. Zdaj bodo moji otroci lahko videli atija v knjigi, se je nasmehnil. Zame sta bila to hkrati velika čast in ogromen izziv.

Vse, kar sem imel shranjeno o Goranu, sem začel pregledovati in sestavljati zgodbo. Po vseh kanalih sem poskušal zvedeti čim več o njem in njegovi košarkarski poti. Potem je potekalo tako, da sem imel ob treh zjutraj na televiziji tekme Miamija, istočasno pa je na računalniku nastajala zgodba. Goran je igral odlično in samo zmaga več bi jih pripeljala v končnico. Nazadnje sem se zapeljal na Roglo, kjer Goran vsako leto pripravi košarkarski tabor za mlade košarkarske navdušence. Tam smo se dogovorili še za naslov in zgodba je bila zaključena. Pri nastanku knjige se je odlično odrezal tudi Matej de Cecco, ki je s svojimi ilustracijami zadel petko, ne samo trojke.

Na predstavitvi knjige je Goran na notranjem ovitku prepoznal svojo ulico in blok, pred katerim se je podil kot otrok. Pogovarjala sva se tudi o igrišču na Iliriji, kjer sem daleč nazaj igral tudi sam. Prvi in drugi koš res obstajata. Tudi to je zapisano, da je bil Goran tako suh, da mu je dres kar naprej lezel z ramen. Komaj sem čakal, kdaj bo prepoznal Zmajca kot njegovega brata Zorana, kar se je seveda tudi zgodilo.

Knjiga navdihuje z Goranovim predgovorom mladim zmajem. Tako je zapisal: Vrednote, ki so poudarjene v pravljicah, veljajo tudi v košarki: sodelovanje, ekipni duh, marljivost, sprejemanje porazov in prijateljstvo. Knjiga tudi sporoča, da z vsem srcem delaj tisto, kar te veseli, in verjemi v svoje sanje, saj nikoli ne veš, kdaj se bodo uresničile. Zelo sem vesel, da sva oba, vsak s svoje strani, prišla do cilja. Goranu so se uresničile sanje z osvojitvijo zlate medalje, meni pa s to knjigo.

Vse se je nekako sestavilo. Najprej knjiga, potem film in kot zmagoviti koš v zadnji sekundi še knjiga o Goranu in njegovi ekipi. Čestitam tudi filmski ekipi, saj se z odzivom gledalcev že bližamo prvi zlati roli.