Zakaj Hrvaška nima prav?

Hrvaška seveda ima vso pravico do lastnega mnenja o tem, ali so bila skozi arbitražni proces posamična dejanja njej v škodo, toda njena presoja ni in ne more biti relevantna za sam postopek od trenutka, ko je s podpisom arbitražnega sporazuma odločitev o tem prepustila arbitrom.

V 4. alineji 3. člena namreč piše: »Za razlago sporazuma je pristojno arbitražno sodišče.« V 5. členu, poleg drugega, da »nobeno enostransko dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991« – sem lahko umestimo pogovor med Sekolcem in Drenikovo – »za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe«. In v 2. alineji 6. člena, da »razen če ni drugače predvideno, arbitražno sodišče vodi postopek v skladu z izbirnimi pravili stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje o sporih med dvema državama«. Ta pa predvidevajo tudi razreševanje oziroma razsojanje o odgovornostih in učinkih morebitnih odstopanj od pravil dovoljenega vedenja posamičnih akterjev procesa na končno odločitev, zavoljo katere je bila arbitraža sklenjena. Po teh pravilih je arbitražno sodišče tudi presodilo, po razpravah, ki so trajale kar nekaj mesecev, da omenjeni incident procesa ni v ničemer kontaminiral oziroma da ni imel nikakršnega vpliva na okoliščine za izrek razsodbe.

To, kar je sporno pri izmenjavi informaciji med Sekolcem in Drenikovo, je le to, da sta to storila na idiotski način, da sta omogočila prisluh in objavo njunega telefonskega kramljanja in dala s tem Hrvaški izgovor, ki ga je samo čakala, da odstopi od arbitraže in skuša prisiliti Slovenijo na pot k rednemu sodišču, pristojnemu za reševanje meddržavnih sporov.  Zakaj Slovenija tega noče, pa je jasno. Na takem sodišču bi bilo upoštevanje poleg mednarodnega prava »vseh relevantnih okoliščin«, kot sta stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij (točki b in c prvega odstavka 3. člena), vprašljivo. Tudi načeli pravičnosti in dobrega sosedstva sta pri takem presojanju zanemarljivi. Zato je arbitražni sporazum tudi nastal in vemo, koliko težav je bilo treba premostiti, da bi prišlo do njegovega podpisa. Vemo tudi, da mu niti Slovenija ni bila naklonjena, a morala je ugrizniti vanj po tem, ko je skoraj leto prej predsednik vlade Borut Pahor blokiral pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo za vstop v njeno članstvo. Ker so se morala ta pogajanja nadaljevati in končati, je prav EU pritisnila na obe strani, da bi mejni spor prenesli na arbitražo.

In smo pri demantiju teze Zagreba, Plenkovića in vse hrvaške politike, da EU nima pristojnosti vstopati v sedanji spor z Ljubljano, češ, razreševanje mejnega vprašanja je povsem bilateralna stvar. Slednjemu bi bilo mogoče pritrdili le, če se ne bi oblikoval in podpisal neki dogovor, ki zajame še nekoga v njegovo izvrševanje.

Preberimo nekaj iz uvoda arbitražnega sporazuma:

»Vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške (v nadaljnjem besedilu: pogodbenici) sta se… z odobravanjem posredovanja evropske komisije sporazumeli za: ustanovitev arbitražnega sodišča«… in vse drugo.

Vlogo evropske komisije najdemo še ob sestavi arbitražnega sodišča in ob pomoči temu ter ne nazadnje v 8. in 9. členu, ki opredeljujeta pogoje, pravice in obveznosti obeh strani glede nadaljevanja pogajanj za pristop Hrvaške k EU.

Na koncu pa še sopodpis pod sporazum, ob predstavnikih pogodbenic, Pahorju in Kosorjevi, takratnega predsednika sveta Evropske unije Fredrika Reinfeldta.

EU torej ima – in še kako – tako pravico kot dolžnost poseči v ta konflikt in obraniti avtoriteto arbitraže.