Francoski predsednik Emmanuel Macron je podpisal nov zakon o delu, ki bo začel veljati prihodnji teden in na katerega se je začel pripravljati takoj po prevzemu položaja. Že maja, takoj po zmagi na predsedniških volitvah, je za pripravo zakona imenoval skupino vladnih strokovnjakov za delovno pravo, junija pa so se začela posvetovanja s socialnimi partnerji.
Vsekakor ne gre za radikalno neoliberalno reformo. Po novem vse odločanje ne bo potekalo na ravni podjetij, torej zaposleni ne bodo povsem brez zaščite na nacionalni ravni. Odslej bo veljala maksimalna določena višina odškodnine za odpuščene delavce, a obenem se od države zagotovljena odškodnina zvišuje za 25 odstotkov. Še več drugih primerov je, kjer se poskuša v zakonu uravnotežiti interese delodajalcev in zaposlenih. Toda dejstvo, da so delodajalci zadovoljni s pripravo zakona, ne pa toliko sindikati, je zelo zgovorno. Med drugim sindikatom ni všeč že to, da zakon ni rezultat pogajanj med njimi, vlado in delodajalci, ampak gre za odločitev vlade, ki se je s socialnimi partnerji samo posvetovala. Sicer zakonu o delu nasprotuje 60 odstotkov Francozov.
Sindikati ostajajo neenotni
V četrtek je sindikat CGT po devetih dneh tako zaradi zakona znova organiziral demonstracije in stavke po vsej Franciji. Število udeležencev pa je bilo celo dvakrat manjše kot na protestih 12. septembra, ko jih tudi ni bilo več od pol milijona. Tudi tokrat pri protestih nista sodelovala druga dva pomembna sindikata, CFDT in FO, ki želita v naslednjih mesecih imeti pomembno vlogo pri pisanju zakonov o vajeništvu, o poklicnem izobraževanju, o pokojninski reformi in o reformi podpore za brezposelne. Prav od teh reform je odvisno nadaljnje protestno gibanje proti sedanji vladi.
Ker je bil CGT zdaj neuspešen, lahko voditelj radikalne levice Jean-Luc Mélenchon upa, da bo z današnjimi demonstracijami prevzel vodenje upora proti zakonu o delu. Pravzaprav meni, da bo pohod po Parizu tako množičen, da bo vlada zakon morala umakniti. Bolj realni so drugi vodilni politiki njegove stranke Nepokorjena Francija, ki menijo, da bi sobotno zborovanje lahko predstavljalo izhodišče v mobilizaciji Francozov za boj proti zakonu o delu, pa tudi proti prostotrgovinskemu sporazumu s Kanado, proti vse manj socialni stanovanjski politiki vlade in proti davčni reformi, ki bo za 30 ali 40 evrov na mesec udarila po žepu upokojence z več kot 1200 evri pokojnine.
Priložnost radikalnega levičarja
Sedanji Mélenchonov boj podpirajo levi socialisti, trockisti, komunisti, Attac in razne anarhistične skupine (ki bi sicer s svojim vandalizmom lahko škodile protestom). Sploh pa si je 23. september Mélenchon izbral zato, ker se je na fakultetah novo šolsko leto ravno začelo in študenti bi zato lahko tvorili pomemben del protestnikov. Tako ni presenetljivo, da je vlada v zadnjih tednih sprejela nekaj odločitev v prid študentom.
Za vlado pa bi bilo jeseni tudi nevarno, če bi se CGT in Mélenchon povezala proti njej. Vsekakor ima radikalni levičar, ki je na predsedniških volitvah v prvem krogu dobil skoraj 20 odstotkov glasov, lepe možnosti, da se dokončno potrdi kot voditelj opozicije in tudi kot voditelj levice. Odhod Floriana Philippota, voditelja socialnega krila, iz Nacionalne fronte mu daje lepe možnosti, da poveča tudi vpliv med Francozi, ki so nezadovoljni z obstoječo družbo, EU in globalizacijo ter menijo, da so prezrti v Macronovih reformah. Nekateri analitiki zato že zdaj napovedujejo Mélenchonovo zmago na evropskih volitvah leta 2019. mš
