Če bi manj staršev vsak dan vozilo otroke v šolo z avtomobilom, bi bilo to dobro za vse. Za otroke, starše, šole, lokalno skupnost, občine in ne nazadnje za državo. »Vse raziskave kažejo, da otroci, ki so bolj telesno aktivni, dosegajo tudi boljše rezultate. Če pridejo otroci v šolo peš ali s kolesom, so pri pouku bolj zbrani, staršem ostane več časa, če ne stojijo v gneči, obenem pa to, da lahko nekje pešačijo otroci, pomeni, da lahko pešačijo vsi, saj so oni najbolj ranljiva skupina v prometu,« je našteval sociolog dr. Aidan Cerar z Inštituta za politike prostora (IPoP), enega izmed štirih partnerjev v projektu Trajnostna mobilnost v šolah.
Skupaj z društvom Cipra Slovenija, Focusom – društvom za sonaraven razvoj in kulturnim društvom prostoRož so se začeli ukvarjati z vprašanjem, kako doseči spremembe, in sicer zaradi velikega upada pešačenja in kolesarjenja v šolo. »Kot je nedavno navedel dr. Aljaž Plevnik, je leta 1990 več kot 90 odstotkov učencev v šolo hodilo peš ali kolesarilo, danes pa jih pride v šolo peš ali s kolesom le še četrtina. Zgodila se je ogromna sprememba na slabše,« pojasnjuje dr. Cerar in dodaja, da bi lahko bilo drugače.
Otroci ne bi šli z avtom
Nevladniki so začeli podrobneje ugotavljati razloge, zakaj je v letih prišlo do takšnega obrata, na primeru dveh pilotnih osnovnih šol. Za projekt so izbrali urbano osnovno šolo Poljane in domžalsko osnovno šolo Dob, ki stoji v bolj ruralnem okolju. V obeh primerih so zaznali, da je delež šolarjev, ki prihajajo v šolo peš ali s kolesom, nekoliko nad državnim povprečjem, vendar je delež vozačev na drugi strani še vedno visok. »Najbolj so nas navdali z optimizmom odgovori otrok. Vprašali smo jih, kako si oni želijo hoditi v šolo, in zelo malo jih je odgovorilo, da z avtomobilom,« pravi sociolog iz IPoP, ki so ga zato še bolj začeli zanimati vzroki za veliko razliko v praksi.
Po analizi šolskih okolišev, pogovorih z otroki, zaposlenimi na šoli in starši so zbrani strokovnjaki ugotovili, da se razlogi skrivajo na eni strani v pomanjkanju zavedanja o pomenu telesne aktivnosti, na drugi strani je težava v spremenjenem dojemanju varnosti in kot tretji razlog se je pokazala do kolesarjev in pešcev neprijazna infrastruktura. Vse to so naslovili z razmeroma enostavnimi in naprednimi ukrepi za šole in jih ob koncu projekta zbrali v Priročniku za urejanje šolskih okolišev po načelih trajnostne mobilnosti, ki je javnosti dostopen na spletu.
Lahko tudi tekmujejo
»Omeniti je treba, da je del problema tudi to, da učitelji in drugi zaposleni ne prihajajo v šolo trajnostno. Na tem področju je veliko potenciala za spremembe,« je položaj osvetlila Špela Berlot iz društva Cipra Slovenija. Kot enega izmed predlaganih ukrepov je omenila sopotništvo oziroma deljenje avtomobilov med zaposlenimi. Predlagajo, da naj se učitelji poskusijo povezati tudi z zaposlenimi v sosednjih vrtcih in šolah, da bi si delili prevoz. Poleg tega naj šole omejijo parkiranje v neposredni bližini šole, vložijo denar v ureditev kolesarnic, garderob in v šolsko kolo, s katerim bodo učitelji bolj trajnostno prehajali med podružnicami.
Tako otroke kot odrasle je mogoče spodbuditi k uporabi kolesa ali pešačenju tudi s tekmovanji in igrami, dodaja Katjuša Šavc iz Focusa – društva za sonaraven razvoj. Prometna kača in beli zajček sta igri, ki ju predlagajo, medtem ko se lahko zaposleni denimo povežejo v trojke in tekmujejo za nagrade z izborom trajnostnega načina mobilnosti. Preverjeni rešitvi sta tudi pešbus in bicivlak, ki so ju uvedli že na številnih šolah. Delujeta tako, da otroci skupinsko v spremstvu odraslih kolesarijo ali pešačijo v šolo in medtem spoznavajo nove prijatelje iz soseščine. »Pred kratkim je na izobraževanju za nove udeležence učiteljica iz Novega mesta povedala, da so v okolici šole našteli tudi do 60 avtomobilov manj. To je velik dosežek za razmeroma majhen vložek,« ponazori Šavčeva.
Ne nazadnje so tu še infrastrukturni ukrepi v šolski okolici, od dviga prehodov za pešce do uvedbe enosmernih ulic. »Pred osnovno šolo Poljane so nam otroci takoj pokazali, zakaj ne morejo v šolo s skirojem. Na eni strani so stopnice, na drugi pa količki. To se da enostavno rešiti tako, da se spelje klančina naravnost na pločnik in da se avtomobile ustavi z zelenico,« postreže s primerom arhitektka Alenka Korenjak iz prostoRoža.
Pri sodelujočih šolah so v mobilnostnem načrtu predlagali po deset ukrepov, ki so jih predstavili tudi občinam. »Razvrščeni so glede na prioritete, večina je takšnih, ki jih lahko občine izvedejo v sklopu rednih vzdrževalnih del. Ko bodo recimo prenavljali luknjast pločnik, lahko zraven uredijo še bolj varen prehod in podobno.« Oba ravnatelja sta nad predlogi seveda navdušena, saj tudi onadva vidita jutranjo poplavo avtomobilov pred šolo kot velik problem.
