1. Ko svojemu polemičnemu sogovorniku (tu dr. Vezjaku) črno na belem dokažeš, da ti je nekaj grdo podtaknil, to razglasi za žaljivo in celo za »perfidno podtikanje«. Sem prav prebral?

2. Spoštovani gospe Poloni Jamnik: na vseh šest vaših vprašanj sem že odgovoril, celo po večkrat – samo preberite moje prejšnje prispevke, pa bova prihranila precej časopisnega prostora.

Za nesporazume v zadevi »NOB in kolaboracija« pa mi tudi časopisnega prostora ni škoda. Ta vprašanja so tudi za današnji čas še preveč pomembna, nesporazumi o njih pa samo še poglabljajo za našo prihodnost nevaren razkol med nami. Je to res v interesu tega naroda in te države?

Konkretno gospodu Srečku Knafelcu: nisem se postavil v vlogo razsodnika o teh težkih vprašanjih, le povedal sem, kaj o tem mislim. Z več vprašanji kot z brezprizivnimi »razsodbami«, kakršne pa si dovoljujejo mnogi, sicer gotovo iskreni branilci vrednot NOB (kot na primer g. Knafelc), ki pa se hkrati delajo slepe za hude zločine, zagrešene tudi na partizanski strani.

Zato moram ponoviti, kar sem napisal že zadnjič: »O koncentraciji hudega revolucionarnega nasilja na osvobojenih ozemljih v Ljubljanski pokrajini kot vzroku (zdaj dodajam: seveda ne edinemu) za nastanek vaških straž bomo pa kar molčali in si pred tem še naprej zatiskali oči? Bomo mi 'na levi' še naprej kar molčali o tem? Kot upravičeno nasprotujemo poskusom kolaborantske revizije zgodovine, bo treba mnogo odločneje nasprotovati tudi tisti reviziji zgodovine, ki jo pomeni zamolčevanje ali minimiziranje njenih temnih plati na odporniški strani. Tudi to je poskus revizije zgodovine – ne sicer tiste, ki so se je naše generacije učile v šolah, ampak tiste, ki se je v resnici zgodila.«

In tudi to je treba še enkrat ponoviti: da je Franca Mihiča v naših delitvah možno le zelo pogojno postavljati na »desno« stran, trdim tudi zato, ker se v številnih prispevkih za socialne pravice prizadetih zavzema mnogo odločneje kot mnogi »zapriseženi levičarji«. Raje spodbujajmo razumen boj mnenj med različno mislečimi ljudmi, ne izlivov sovraštva kot med smrtnimi sovražniki.

Na koncu še o kritikovem pozivu k mojemu sodelovanju pri odkrivanju morilcev Blaža Furjana, ki se »še vedno nekaznovano sprehajajo med nami«. Ne le oni, g. Knafelc, ne le oni. Meni žal niti posledic že odkritih in priznanih zločinov v tej domnevno pravni in socialni državi ne uspe odpraviti, zato raje delam v tej smeri, kar pač znam in zmorem – detektiv in kriminalist pa nisem, tudi amaterski ne.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče