Pa pojdimo od začetka. Debata o predsedniku in moralni avtoriteti se je začela 11. avgusta letos, ko je predsednik državnega zbora izpolnil svojo ustavno dolžnost in določil datum predsedniških volitev. Ob tem je imel še govor, ki je vseboval njegovo osebno priporočilo kandidatom in volivcem. Med drugim je rekel, da potrebujemo »nekoga, ki se bo oglasil vedno, ko bo treba, in o perečih družbenih vprašanjih in dilemah zavzel stališča. Predsednik republike je namreč vrhovna moralna in politična avtoriteta v državi.« Znani odgovor aktualnega predsednika je bil, da on ni moralna avtoriteta; pri tem se je, kot sem zapisal že prejšnjič, zelo ponesrečeno skliceval na izjavo papeža Frančiška »kdo sem jaz, da bi sodil« (papež tu variira besede iz evangelija!).

Tezo dr. Milana Brgleza, da predsednik »je moralna… avtoriteta«, je Krivic razumel, kot da gre za obvezo de iure, in zato odločno zanikal, da bi to bila ustavna, torej pravna kategorija. Sam besede dr. Brgleza razumem drugače: da je položaj predsednika tak, da je v očeh javnosti de facto najvišja moralna in politična avtoriteta. Vedno v zgodovini so od vrha države pričakovali pravičnost (in kaj je moralna avtoriteta drugega kot zavzetost za pravičnost?), in zato so bili prepričani, da bi bilo drugače, »ko bi kralj to vedel« (si le roi le savait). V pozivu dr. Brgleza sam vidim opomin, naj se v demokratični družbi ta zahteva ljudstva kolikor le mogoče izpolni.

Krivic pa je v polemiki sintagmo »moralna avtoriteta« razumel kot zahtevano ustavno dolžnost predsednika; tako razumljeno sintagmo je podvrgel pravni analizi in ugotovil, da nima pravne razlage in utemeljitve. Na podlagi takšne pravne argumentacije pa je apel dr. Brgleza zavrgel kot nekaj, kar je v nasprotju s pravnim redom. V nadaljnji razpravi je razglasil situacije, ko šef države ravna kot moralna avtoriteta, za nekaj naključnega. Argument, da je treba moralno avtoriteto razumeti kot neko realnost, ki je pač pravno neulovljiva, saj je imponderabilna, zavrača, ker da ima veljavo samo tisto, kar je »ocenljivo« ali »izmerljivo«.

Pravo je pomembna stroka, ni pa edina. Vzemimo pojem integritete, ki ga imamo celo v zakonih: kako se moralni integriteti lahko približa pravo? S pojmi kot »nekaznovanost«, »ni v kazenskem postopku«, »ni osumljen kaznivih dejanj« in podobno, v starejšem pravu tudi s formulo »je na dobrem glasu«. Kot vidimo, je tudi ta pojem pravno »neizmerljiv«, presega vse pravne okvire. V njem zveni tudi Horacijev verz »Integer vitae scelerisque purus« (Neomadeževanega življenja in čist zločina). In podobno je z vestjo, ki je z besedami »po svoji vesti« vsebovana v predsednikovi zaprisegi. Tudi to je imponderabilija. Toda ali naj gremo zaradi njene imponderabilnosti na volitve z vnaprejšnjo odvezo, češ, kaj nam mar, ali kandidat ima občutljivo ali kosmato vest? V prvem primeru mu namreč lahko zaupamo in pričakujemo, da bo imel moralno avtoriteto, v drugem primeru pa ne vemo, kako bo uporabljal politična pooblastila. In ker Krivic do tega ni ravnodušen, bi lahko dopustil tudi mobilizacijski pomen imponderabilij v prizadevanju za primernega predsednika.

Zastran določanja kandidature predsednika pa sem skeptičen do Krivičevega predloga o »čimprejšnji odpravi neposrednih volitev predsednika republike«. Že dolgo spremljam nemški volilni sistem. Tam imajo poleg dveh ločenih domov parlamenta (zvezni zbor in od dežel delegirani zvezni svet) še tretje, na volitve predsednika omejeno ad hoc telo, imenovano zvezna skupščina (Bundesversammlung): po dolžnosti so člani vsi poslanci zveznega zbora, drugo polovico pa sestavljajo delegati, ki so jih po lastni presoji izmed deželnih poslancev ali pa javnih osebnosti iz gospodarstva, kulture, športa ipd. izbrali parlamenti zdaj 16 nemških dežel. Rezultati volitev pa so včasih prav porazni: zlasti vpliva pritisk eksekutive, pri predpredzadnjih volitvah kar kanclerke Angele Merkel, ki je tedaj zavračala predlog Zelenih, naj bo predsednik Gauck, tako da je predsednik postal Wulff, ki ga je kanclerka brez razloga sumila, da je njen možni konkurent, in ga je zato odrinila »po stopnicah navzgor«. Šele po tem fiasku je bil izvoljen Gauck, osebnost z nesporno moralno avtoriteto. Če torej grozi, da bodo neposredne volitve spet cirkus, so volitve po nemškem modelu lahko cirkus druge vrste, pa nič manj boleč.

Še najmanj problemov s šefom države imajo ustavne monarhije, a tega izhoda mi nimamo.

Mislim, da sva si zdaj s Krivicem razjasnila pred bralci, v čem se strinjava, čemu pa dajeva različne poudarke.

Božidar Debenjak, Ljubljana