Okrevanje ameriškega in svetovnega gospodarstva (stopnja brezposelnosti v ZDA dosega 4,4 odstotka in se vztrajno znižuje) po skoraj desetletju izjemno ohlapne denarne politike je glavni razlog, da centralne banke vse pogosteje govorijo o normalizaciji denarne politike. Fed je letos enkrat že zvišal obrestno mero. Na sredinem zasedanju pa so še enkrat potrdili namero, da bodo decembra razpon ciljane obrestne mere zvišali še za 0,25 odstotka.

Druga normalizacija, ki jo bo centralna banka v prihodnje poskušala izvajati, je zmanjšanje obsega bilance. Projekt kvantitativnega lajšanja lahko razdelimo v tri faze. V prvi fazi je centralna banka na mesec namenila določeno vrednost za nove odkupe obveznic. Evropska centralna banka na primer zdaj za nove odkupe obveznic nameni šestdeset milijard evrov (znižanje s predhodnih osemdeset milijard). Faza zmanjševanja odkupov se v medijih pogosto omenja z besedo »tapering«.

Druga faza, v kateri je bila do zdaj ameriška centralna banka, je faza, ko centralna banka vse zapadle obveznice reinvestira, vendar ne namenja dodatnega denarja za nove odkupe. V tej fazi bilanca centralne banke, vsaj na delu naložb v obveznice, ostaja nespremenjena. In tretja faza, ki se zdaj napoveduje v ZDA, je, ko centralna banka začne dopuščati zapadanje obveznic, vendar sredstev ne reinvestira. Sčasoma se bilanca centralne banke zmanjšuje. V primeru ZDA za državne obveznice šest milijard mesečno in štiri milijarde pri hipotekarnih obveznicah. Obstaja sicer še faza 3b, ki pa je zaradi negativnega vpliva na kapitalske trge ta hip manj verjetna. Centralna banka bi lahko namreč nezapadle obveznice začela prodajati tudi na trgu.

Ker je Yellenova sporočila, da je dolgoročno pričakovana nevtralna obrestna mera z 2,8 odstotka precej nižja od dolgoročnih obrestnih mer, ki smo jih bili vajeni v minulih desetletjih, je jasno, da politika normalizacije denarne politike ne pomeni konca ohlapnega finančnega okolja. Pomemben razlog za tako stališče je višina dolga. Predvsem pri državah, pa tudi pri nekaterih drugih ranljivih sistemskih subjektih. Dolg se je namreč z zniževanjem obrestnih mer lahko povečeval, saj je strošek odplačevanja dolga ostajal na podobni ravni. Drugi razlog za tezo, da so obrestne mere nižje za daljši rok, pa je v pomanjkanju inflacije. To je delno posledica novih tako imenovanih asset light modelov poslovanja in tehnološkega napredka, z robotizacijo in avtomatizacijo pa se uspešno drži predvsem plačne pritiske na nizkih ravneh.