Zrela leta Akibe Rubinsteina

Tako kot v Sankt Peterburgu leta 1914 je bil polom tudi prvi nastop ob koncu vojne v Berlinu. Akiba Rubinstein se je z družino preselil na Švedsko in začel bolje igrati. Osvojil je nekaj turnirjev in v dvoboju ugnal Bogoljubova. Leto 1922 je bilo njegovo: kar sprehodil se je skozi dunajski veleturnir. Kot vsa elita je odšel v London, kjer je svetovni prvak Jose Raul Capablanca narekoval nove pogoje za izzivalce. Nesrečni poraz z Aljehinom ga je z drugega mesta potisnil na četrto, a Kubanec ga je vseeno povabil k dvoboju, če zbere zahtevano vsoto. Ta je bila Rubinsteinu nedosegljiva in spet se mu je dvoboj izmuznil. Sledil je nov pretres: na turnirju kandidatov v New Yorku leta 1924 med enajstimi povabljenci ni bilo prostora za še vedno nevarnega Rubinsteina. Družina se je preselila v Nemčijo in končno v Belgijo. Rubinstein je v pravo formo spet prišel leta 1929, ko je slavil v Rogaški Slatini in vse leto dobro igral. Vodil je Poljsko k zlati medalji na hamburški olimpijadi leta 1930 in k srebru naslednje leto.

A tedaj se je pri njem razvila oblika antropofobije. Rubinstein se je začel izogibati stikom z ljudmi; celo med partijo je večkrat stal v oddaljenem kotu, da ne bi motil nasprotnika. Moral je nehati igrati; družino je preživljala žena, ki je vodila majhno restavracijo. A ni bilo dovolj: sredi 30. let je šahovski svet pretresel poziv na pomoč obubožanemu mojstru. Njegova vojna leta so zavita v skrivnost; celo sin Sammy, ki je preživel taborišče, ni vedel veliko o njih. Pred nacisti naj bi Rubinsteina skrivali v belgijskem sanatoriju, po vojni pa mu izstavili astronomski račun, ki ga seveda ni mogel plačati. Vsekakor je po ženini smrti leta 1954 zadnja leta preživel v domu za ostarele v Antwerpnu, kjer so ga pogosto videli ob oknu v najboljši družbi – šahovskih figur. Za seboj ni pustil nobene knjige, zato pa je po njem imenovanih več otvoritvenih sistemov.