Besedilo je nenavadno tako po obliki kot vsebini. Gre za pisemsko formo, ki velja nekako za zgodovinsko, poleg tega pa so pisma zelo eklektična. Dopisujeta si prijatelja Max in Martin, Nemca, ki imata v San Franciscu donosno galerijo, a se Martin leta 1932 odloči za vrnitev v domovino, drugi pa ostane in nadaljuje posel. Že v prvem pismu piše: »Dragi Martin, znova si v Nemčiji. Kako ti zavidam! Čeprav je od šolskih dni nisem več videl, me še vedno spremlja duh s promenade Pod lipami – intelektualna svoboda, debate, glasba, prijateljska toplina. Stari duh Junkerja, pruska aroganca in militarizem so zdaj preteklost. Odšel si v demokratično Nemčijo…«
Že tukaj je seveda bralcu leta 1938, kaj šele današnjemu, moral zazvoniti alarm, saj knjiga nakazuje, da se je le šest let prej Nemčija celo ameriškim Judom (da je Max Jud, sprva nakazuje le njegov priimek Eisenstein) zdela obetavna demokratična država, v času izida novele pa je nacizem že topotal, pripravljen na svetovni marš.
Max sprva sprejema prijateljevo poročanje, da gre v Nemčiji zares za nekakšen prenovitveni proces nacije, ki jo bo končno potegnil iz ekonomske in psihološke depresije, njun pisemski dialog pa se zatakne že pri prvi Maxovi omembi, da Hitlerjeva oblast grobo preganja Jude. Na tej točki se Martin, »čistokrvni« Nemec, začne retorično spraševati, ali ni vendarle razumljivo, da je treba ob preroditvi tolerirati »protijudovsko gonjo. A to bodo morda le obrobne reči, mehurčki na površini…« Od te vere ima seveda vse koristi: karierno napreduje in se vse bolj odvrača od »izrojenosti« mehke ameriške demokracije, hkrati pa skrivaj še naprej prejema denar svojega judovskega galerijskega partnerja. Če je Jud vse bolj zaskrbljen, je Nemec vse bolj evaziven, vse bolj »stvaren« – vse do točke, ko Maxa zaskrbi, ker se je pismo, ki ga je poslal svoji sestri Griselle, Martinovi nekdanji ljubici, ki je gledališka igralka v Berlinu, vrnilo z žigom »naslovnik neznan«. Martin mu končno prizna, da se je zatekla k njemu, da je ni spustil v hišo, ampak jo je prepustil gestapovskim goničem, ki so jo ubili. Ker se pač ni mogel kompromitirati s skrivanjem Judinje.
Na tej točki preloma želi Martin prekiniti dopisovanje, saj »tukaj nastaja nova Nemčija«, ki je prijatelj ne razume. A Max s pošiljanjem pisem nadaljuje vse do dne, ko se vrne še eno pismo z oznako »naslovnik neznan«…
Novela z izjemno skopimi sredstvi izvrstno riše propad prijateljstva v času vzpona nacizma in prevlade lažnive ideologije o rasni večvrednosti, ki pa ji vendar judovski denar ne smrdi. Prav s tem Max v končnem, nenavadnem manevru zavda Martinu usoden povračilni udarec.
