žal mi je, da sem moral napisati ta sestavek, a je bilo moje razočaranje nad vašim zaščitniškim pristopom do Franca Mihiča preveliko. Cenil sem vas nadvse (in vas še vedno, da ne bo pomote) zaradi vseh vaših prizadevanj pri boju za pravice izbrisanih, reševanju številnih živih ljudi tukaj in zdaj. Zdaj pa vas je pisec iz Ribnice prepričal, da se mu ob številnih pripombah državljanov na njegovo pisanje o drugi svetovni vojni in o spravi godi huda krivica, in vi ste ga vzeli v bran.

Ne razumite me napak, nimam se namere meriti z vami na pravnem področju; rad bi vam samo povedal, da ste se pustili speljati na led in padli v ta mlin, ki melje našo (nedokončano) preteklost in ste se postavili v vlogo razsodnika. Vam ni jasno, da so te debate brezplodne, da bo g. Mihič do konca trdil, da je partizanska stran zločinska, da je bila to državljanska vojna (upam, da vsaj tega ne boste potrdili), da je bil odpor proti okupatorju vzrok za vse zlo druge vojne itd? Sam sem odgovarjanje g. Mihiču zaključil že zadnjič, tako kot je to storil vsaj še eden od pišočih (po reklu pametnejši odneha).

Sem predstavnik povojne generacije (nekdanja skupna domovina Jugoslavija mi je bila prijazna mati, kot tudi marsikateremu kritiku, ki jo danes daje v nič), obrnjen v prihodnost in pričakujem od te države, da bo naredila vse, da se prekine to brezplodno »spravljanje« in začne delati za danes in jutri. Živim v občini Velike Lašče, kjer je spravo ukazal župan s podporo svoje svetniške večine ob jasnem nestrinjanju nasprotne strani. Morda pa se poglobite malo v primer Karlovica in boste ugotovili, da je govorjenje o spravi prazen up. Tudi zaradi tega sem se lotil zapisovanja zgodb še zadnjih živih prič medvojnega dogajanja v moji okolici in tudi širše. Te zgodbe mi vse po vrsti potrjujejo, da je bila vojna kruta izkušnja in da prave resnice ne bomo nikoli našli. Ostala bodo samo pričevanja, ki bo vsako zase govorilo o nesmislu in strahotah vsake vojne.

Ker sem se vas že dotaknil s kritiko, tudi našega predsednika Pahorja vam ne bi bilo treba vzeti v bran. Lepo število modrih izobražencev je jasno povedalo, da je njegov mandat prepoln dejanj, ki niso dostojna predsednika, ali pa umanjkanih dejanj, ki jih ni naredil iz oportunizma.

In nazadnje še največji možni motiv za vas, ki imate občutek za popravljanje krivic: pomagajte Barbari Furjan odkriti morilce njenega brata Blaža, ki je po uradni verziji pravosodnih organov tri dni pred iztekom vojaškega roka storil »samomor« leta 1997. Da vam olajšam zbiranje dokaznega gradiva (to delo je tudi za vas v dvajsetih letih opravila Barbara s prijatelji), si oglejte igrano-dokumentarni film V imenu resnice, ki je dostopen za ogled na youtubu od srede, 13. septembra. Zlahka boste pozabili težave g. Mihiča in predsednika Pahorja, te se vam bodo zdele naenkrat zanemarljive. Kajti akterji tega zločina se še vedno nekaznovano sprehajajo med nami. Državljani Slovenije vam bodo zagotovo hvaležni, Slovenija pa bo spet lahko postala (nekoliko bolj) pravna država.

Da je vse mogoče, so mi sporočili naši košarkarji z zmago na evropskem prvenstvu. Potrebujemo samo pogum in odprto srce.

Srečo Knafelc, Krvava Peč