Nikoli kot glavno ime, pogosto pa kot mentorja drugim slovenskim kuharjem, ki so se pozneje dokazali kot šefi lastnih kuhinj. Da je prišel na vrsto šele zdaj, je zgolj naključje. San Pelegrino je pred slabim desetletjem JB pred leti uvrstil med sto najboljših restavracij na svetu, čeprav nima niti ene Michelinove zvezdice, med deset najboljših restavracij v Evropi pa ga je nato povzdignil še The Daily Meal, a Bratovž ni zaspal na lovorikah.
Restavracija je, kot pravi, ob velikem navalu turistov na Ljubljano polna, od njega pa tujci še vedno odhajajo navdušeni. Tudi če namesto kaviarja dobijo jajce in ocvirke. Seveda jajce pri njem nikoli ne bo običajno jajce na oko, prav tako ocvirek ne bo kar od katere koli svinje.
Sestavine so pri Bratovžu, ki se je nekaj časa mučil z lastnim vrtom v okolici Ljubljane in ki ga lahko vsak dan srečamo na tržnici, ključne, zato ni čudno, da se prav zdaj enako resno kot kuhinji posveča svoji kuharski knjigi, v kateri bo ob pomoči fotografa Matjaža Tančiča in pisatelja Noaha Charneyja predstavil 21 slovenskih dobaviteljev sestavin, od bučnega olja iz Prekmurja do svinj mangalic iz Gorenjske, te pa pospremil s po tremi različnimi recepti. Od tradicionalnega do amaterskega in profesionalnega, kot se spodobi za restavracijo, v kateri je glavna hrana, pet odstotkov pa je v njej tudi teatra.
