Človeštvo se ta hip, kar zadeva prehrano, zanaša na tri poljščine – koruzo, pšenico in riž. Te tri zadovoljijo kar 60 odstotkov potreb človeštva po hrani. Toda vse več znanstvenikov opozarja, da je taka strategija pridelovanja hrane lahko zelo nevarna in da je nujno treba poiskati poljščine, ki bi lahko v posameznih podnebnih razmerah zagotovile trajnostni vir hrane. Najbolj pospešeno so jih začeli iskati v Afriki. Pri tem so se obrnili na rastline, ki so jih v Afriki v preteklosti že uporabljali v prehrani, a so jih pozabili takoj, ko so jim zahodnjaki začeli s tovornjakov metati polne vreče koruze in pšenice.
Ena takih rastlin je enset ali etiopska banana (Ensete ventricosum), ki jo sedaj pospešeno raziskujejo znanstveniki univerze v Leicestru, londonskega Kraljevega botaničnega vrta in univerze v Adis Abebi. Da je bila nekoč bolj razširjena po celini, priča tudi to, da so stari Egipčani boginjo Isis upodabljali obkroženo z listi, podobnimi listom bananovca. A ker je ta domoroden v jugovzhodni Aziji, ga niso mogli poznati, zato egiptologi predvidevajo, da so risali liste enseta. Tudi ta sodi v družino bananovcev in zraste v veliko, tudi do šest metrov visoko drevo, ki pa ni olesenelo. Nekatera ljudstva v jugozahodnih predelih Etiopije ga že tisočletja uporabljajo v prehrani, največkrat korenine. Štirideset do petdeset rastlin da dovolj hrane za šestčlansko družino, saj korenine tehtajo tudi do 40 kilogramov. Rastline tudi bolje kot žita prenašajo sušo, res pa je, da potrebujejo vsaj tri leta, da dozorijo, zato je pri pridelavi potrebno načrtovanje. V prehrani se uporabljajo tudi mladi poganjki in semena, tradicionalno pa je mnogo etiopskih družin na podeželju imelo nekaj grmov enseta, ki so jih posekali v dolgih sušnih obdobjih in obdobjih lakote.
Znanstveniki sedaj skušajo žlahtniti etiopsko banano, da bi bila še bolj odporna proti suši in primerna za gojenje tudi v drugih predelih Afrike. Menijo, da bi bila ta rastlina lahko etiopsko darilo Afriki.
Žita, iz katerih je nastal svet
Tako kot je to lahko tudi nekaj starih žit, ki jih tudi tradicionalno gojijo v Etiopiji. Denimo tef (Eragrostis tef) ali etiopsko proso, ki postaja znano tudi pri nas, saj je to brezglutensko žito. V Etiopiji ga gojijo že več kot 4000 let in je etiopsko osnovno živilo, saj iz njegove moke pripravljajo tradicionalni kruh injero. Kar 6,5 milijona etiopskih gospodinjstev goji tef, celotna poraba pa predstavlja 15 odstotkov vseh kalorij, ki jih pojedo v tej državi. Etiopsko proso je podobno visoki travi, semena pa so izjemo drobna. Obstajata beli in rjavi tef in se med seboj razlikujeta v okusu. Beli je bolj cenjen v prehrani, rjavi je bolj odporen in lahko raste tudi na nadmorski višini nad 2000 metrov. Čeprav postaja vse bolj priljubljen pri zagovornikih zdrave prehrane in športnikih – z njim se seveda prehranjujejo etiopski maratonci – več kot 90 odstotkov svetovne proizvodnje tefa še vedno pridelajo v Etiopiji.
V zadnjem času postaja priljubljeno še eno brezglutensko žito iz Afrike – fonio (Digitaria exilis). Ta izhaja iz zahodne Afrike, kjer ga gojijo že tisočletja in velja za eno najstarejših afriških žit. Tudi ta je podobna visoki travi z zelo majhnimi semeni. V zahodni Afriki predstavlja osnovo živilo za štiri milijone ljudi. Kako pomemben je fonio za prehrano tamkajšnjih ljudi, priča tudi legenda o nastanku sveta ljudstva Dogon iz Malija – svet je nastal, ko je vrhovni kreator Amma razpočil seme fonia.
