Večer se je kitil z dvema izveskoma — Kogoj in Mozartov Requiem. V sporočilni hierarhiji pa je dobila veliko prednost pred avtorjema Glasbena matica oziroma njen ponovno ustanovljeni mešani zbor. Komentar sporeda v koncertnem listu je bil prekrit z zgodovinsko »slavo« društva; razvezanemu in najbrž po promocijskem kanalu narekovanemu besedovanju je posodil podpis muzikolog, namesto da bi se razpisal o glasbi. Izvedeli smo, da je Requiem na sporedu zato, ker ga je Matica izvedla pred stotimi leti, ter da je posvečen Hubadovemu in Nanutovemu spominu.
Verjamem, da izvedba kljub svoji umetniški ničnosti (ali pa prav zaradi nje) ni zmotila večnega počitka omenjenih dirigentov. Vsekakor sta bila na prvem mestu sámo odprtje in nastop zbora GM. Uspeh takega obredja se potrjuje z zasedenostjo avditorija in z njegovo samodejno vznesenostjo, za kar je treba poseči po (v resnici sprevrženih) merilih hita — v mitske meglice oviti Requiem je med prvimi skladbami tovrstnih katalogov. Precejšen je tudi učinek solističnih imen, od tod izbira pevskega kvarteta s presežnim, a neprepoznanim, nepovezanim izraznim potencialom. Dirigent je v omenjeni »logiki« po pomembnosti na zadnjem mestu, čemur je Loris Voltolini, provincialni rutiner italijanske opere, ustrezal dobesedno. Izvedba mu skorajda ni razpadala (razen v nekaj hipih), saj je celotno delo vklenil v enakomerno, statično in upočasnjeno zapolnjevanje topoumno prebrane metrične sheme.
Že po prvih taktih in togem stopicanju namesto sinkopirano tesnobnega diha smo lahko nehali dvomiti, da nas čaka popoln hit, lupina brez sledu skladateljevega (in učenčevega) zvočnega govora. Poslušali smo nepregibno nasičeno, nerodno artikulirano orkestrsko igro oziroma soliranje (obupna pozavna) in zborovski nastop, nagnjen k posplošenemu, olesenelemu veličastju, ob nekaj sekcijsko sočnejših trenutkih (basi), a tudi ob slovensko značilnih slabostih, od zašiljenosti sopranskega vrha do barvnega mrtvila. Zborovodja homofonsko dobro postavljenega, sicer pa nič kaj svežega telesa je Sebastjan Vrhovnik. Ob nekaterih solističnih posegih smo lahko vsaj zaslutili razsežnost umetnine, še zlasti z introspektivno Bernardo Fink; k bolj avtoritarno privzdignjenemu tonu se je nagibal Marko Fink, Theresa Plut je zanihala med nemirnimi nižjimi nastavki in nebeškim lebdenjem, solidni Martin Sušnik je bil delno ujet v ožino ne povsem dognanega ravnanja s tonom.
Vodstvi radijskega orkestra in Glasbene matice sta z zaupanjem dirigentu, ki ni zmožen dialoga z veliko glasbo, zlorabili Mozarta, pa tudi Kogoja (šolarska, neugasljivim vzgibom fakture odtujena izvedba Bagatel — delo je bilo v sporedu navedeno brez omembe orkestratorja). Pripravili sta demagoško množično slavje v kartonskih glasbenih kulisah, vse to pa kar sami poimenovali »zgodovinski dogodek«. Morda pa se vendarle nista zmotili — zgodovinski dogodek je lahko navsezadnje tudi somrak neke glasbene kulture.