V tej državi, polnih ust svobode in pravic (na papirju), si to pravico večina razlaga, da lahko počne v svojem stanovanju, kar hoče. Ignorira pa dejstvo, da so vse stene in stropi tudi sosedovi in skupni. In odžira z ustavo zagotovljene zdrave pogoje bivanja sosedom in torej krati njihovo svobodo in človekove pravice s povzročanjem prekomernega in cele dneve in tudi tedne trajajočega hrupa, ki presega vse meje znosnosti.

Stanovanjski zakon pravi, da mora lastnik pred posegi v stanovanju priglasiti vsa dela, v zahtevnejših delih pa tudi gradbeno dovoljenje. Tu so mišljeni posegi v nosilne stene (ki ogrožajo statiko objekta in kak močnejši potres lahko kak blok poruši, kar se vsake toliko časa tudi zgodi), prestavljanje vodnih in električnih inštalacij, kopalniških kadi, tudi preselitve kuhinj ali sob se dogajajo. V večjih blokih je tako hrup zagotovljen in huda mora za starejše, bolnike, dojenčke in še posebno za delavce, ki delajo ponoči.

V socializmu je bilo na tem področju veliko več reda. Tega pa seveda zagotovi odgovorno delo institucij države. Imam dokument, ki ga je izdal takratni občinski komite za urbanizem, gradbeništvo in varstvo okolja, na podlagi katerega je skupnost stanovalcev jasno zapovedala, da ne sme biti posegov v skupne naprave (vodovod, centralno ogrevanje in elektriko). Taka prepoved lastniku je danes utopija, tako so se razpasle »svoboda« in »moje« pravice. Mimogrede ti zagrozi, če ga opozoriš. Še hujša je sčasoma usvojena toleranca, ki se je pač izoblikovala (»prijela«) zaradi neukrepanja: »Ja, kaj pa č'mo, adaptirati pač mora!« Ni res! Celo ne sme po zakonu, in če kaj dá na čut za normalno, kulturno uporabo (sosedovega) stanovanja.

Skoraj vse piše, tudi da je treba prestavljene inštalacije, podrte stene (!) postaviti v prvotno stanje, kar je misija nemogoče. Vsi vemo, kaj je treba storiti oziroma česa se ne sme, pa si z državnimi organi ni mogoče pravočasno nič pomagati. Ko je nosilna stena enkrat razkopana, inštalacije prestavljene in stene zatem prebeljene, je prepozno. Če se začne razbijati v petek ali soboto, ni na inšpekciji nič več mogoče: Eden je na dopustu, »jaz sem pa sama, obrnite se na policijo«. Tam pa izveš, da mora ukrepati upravnik, ki pa tudi potrebuje čas, da to administracijo izvede. Opozorjeni se ti v najboljšem primeru privoščljivo smeje.

Razlog je v tem, ker smo vse državne uslužbence spravili v hud strah za službo, vsi se (tudi pretirano in iz komoditete) bojijo za kruh in nihče si ne upa nič več, še tistega se raje ogne, kar bi sicer bilo mogoče storiti, samo da se ne zameri šefom. »Šefi« pa so neodgovorni politiki na vrhu, ki se tudi stalno »tresejo« za svoje položaje, stalno se namreč morajo približevati volilcem. Tako se ta demokracija počasi bolj in bolj izrojeva v anarhijo. Tega je torej kriv ta sistem, ki se propagira z »vsakdo ima pravico in svobodo«. In človeku ni treba dvakrat reči, da to izkoristi, kakor in kadar mu ustreza.

Tako v vrsti neučinkovitosti države še medsosedskih odnosov ni mogoče spraviti v razumne okvire. Naj si za večjo »težo« sposodim omenjenega dr. Andraža Terška: »Rušenje sten, žaganje in druga mizarska dela in podobne vrste absolutističnega stanovanjskega nasilništva bi morala biti prepovedana, dovoljena pa le ob izrednem dovoljenju, danem v sistemsko urejenem postopku in ob obstoju stvarno posebej utemeljenih razlogov.«

Naj prišepnem politikom in sploh odločevalcem ter skrbnikom za izvajanje zakonodaje: ljudje vam bomo hvaležni, če se boste (vsaj) na tem področju angažirali, kot se spodobi, in stanje spravili v normalne okvire, kot bi ga morali. Mediji bi se pa tudi lahko bolj angažirali za tako širok problem, če se že ukvarjajo z vsako podrobnostjo.

Herman Graber, Ljubljana