Ko je v nedeljo zvečer v dvorani Sinan Erdem v Carigradu sirena označila konec finalnega obračuna, se je na parketu začelo nepopisno rajanje slovenskih košarkarjev. Prešerno je bilo tudi v zakulisju, kjer so si igralci dali duška, kričali, se objemali in v slačilnici polivali s penino. Najkoristnejši posameznik (MVP) prvenstva Goran Dragić je naokoli hodil ovit v slovensko zastavo, ob tem pa pod roko ves čas držal pokal za evropskega prvaka.
»Vsak dan v letu bi ga lahko nosil naokoli,« je s širokim nasmeškom na obrazu odgovoril na vprašanje, koliko je težak. Košarkar moštva NBA Miami Heat, ki je bil skozi prvenstvo gonilna sila reprezentance, je imel prvič v karieri priložnost, da je lahko v zrak kot kapetan dvignil kakšno lovoriko. »Ni ga bilo težko dvigniti. Malo sem se le bal, da se ne bi zgodil Sergio Ramos in da mi ne bi padel iz rok,« je še naprej hudomušno odgovarjal 31-letni Ljubljančan, ki ga v četrtek čaka pot čez lužo, ter nadaljeval: »Ponosen sem, da sem Slovenec. Ponosen sem na strokovni štab, soigralce, navijače. Brez njih to ne bi bilo mogoče. V Slovenijo se vračamo kot evropski prvaki, to je neverjeten občutek.«
Dragić je v finalni tekmi naravnost blestel, saj je vknjižil kar 35 točk, a moral ob koncu zadnje četrtine dokončno na klop, saj so bili krči v nogi zaradi silovitih naporov prehudi. Takrat so v osredje stopili drugi in dokončno prelomili tekmo. »Na klopi sem imel tako hude krče, da se enostavno nisem mogel več premikati. Gledal sem v zrak in tistega nad nami prosil, naj nam da moči še za zadnji dve minuti. Potem pa so udarili Prepelič, Blažič, Randolph, Vidmar in Nikolić. Fenomenalno,« je s ponosom v glasu razlagal Dragić, ki je s soigralci pred dvigom pokala na parket zvabil tudi brata Zorana, ki na prvenstvu zaradi poškodbe kolena reprezentanci ni mogel pomagati. Družno s skoraj 7000 navijači so nato zapeli še Zdravljico. »Neverjeten občutek. Dvorana je gorela. Vzdušje je bilo enkratno. Slovenci so nas celotno tekmo podpirali, na sredini, ko so povedli, so se vključili tudi Srbi. A nato je bilo spet vse v znamenju naših navijačev. To bo spomin, ki ga bom imel v glavi za vse življenje in o tem razlagal otrokoma, vnukom...«
Eden izmed glavnih junakov finalne zmage je bil Klemen Prepelič, ki je v trenutkih, ko sta bila na klopi tako Dončić kot Dragić, vzel odgovornost v svoje roke in bil uspešen. »Morda sem res dosegel pomembne točke, a ne smemo pozabiti Nikolića, ki je odvzel žogo Guduriću in izsilil nešportno osebno napako. Ko nismo vedeli, kaj bi z njo, smo jo dali Randolphu, ki je dosegel koš in izsilil še osebno napako. Blažič je v zadnjih petih minutah povsem onemogočil Bogdanovića, Vidmar pa se metal na glavo za žogami. To so ogromne stvari. Turški novinarki sem po tekmi, ko je začela brati statistiko, list strgal iz rok in ga vrgel stran. Rekel sem ji, da to sploh ni pomembno, pomemben je rezultat,« je bil kot po pravilu gostobeseden Bistričan in pristavil, da so z reprezentančnimi soigralci od zdaj naprej bratje. »To nas je zacementiralo za vedno. 25 let je Slovenija čakala na to. Če je kaj, je košarkarska država. To je največji uspeh slovenskega športa.«
Čeprav si je med tekmo huje zvil gleženj, je bil Luka Dončić po tekmi kljub bolečinam razposajen. Soigralci so ga na podelitev kolajn prinesli na ramenih, kasneje pa je vdrl na novinarsko konferenco in selektorja Kokoškova, Dragića in Prepeliča zalil s penino. Ob omembi poškodbe je le zamahnil z roko. »Ni panike. Dva tedna in bom nazaj.« 18-letnika, ki ga že jutri čaka let za Madrid, so na evropskem prvenstvu z zanimanjem spremljali številni tuji novinarji, ki so ga ves čas primerjali z Draženom Petrovićem, Tonijem Kukočem... »S statistikami in rekordi se ne obremenjujem. Lepo je slišati takšne primerjave, a moram še veliko dokazati. Ključ do mojih dobrih predstav je v tem, da igram brez pritiska. Tu smo, da igramo košarko in se zabavamo. Dokazali smo, da lahko premagamo kogar koli in smo zasluženo prvaki Evrope!«
