Josh Homme, frontman dobro znanih Queens of the Stone Age, v uvodni skladbi Feet Don’t Fail Me z novega albuma Villains pravi, da poraščenost moškega obraza ni nujno simbol ali zalog moške pronicljivosti, kot tudi ne nekaj, kar bi moškim omogočalo telesno in miselno prevlado. Je pa fino, če si »obložen« v puščavi, še posebej če si bil tudi rojen v puščavi in si kot takšen sposoben v sebi uravnovesiti ekstremne razpone, ki jih prinaša tvoj rojstni kraj.
Štiriinštiridesetletni rdečelasec, rojen v kalifornijskem Joshua Tree, to vsekakor je kljub svojemu gladko obritemu obrazu. Skladba Feet Don’t Fail Me je avtobiografska orientacijska točka in nikakor ne nekakšna samovšečna mantra naveličanega rokerja. Kajti Josh Homme, ne glede na to, ali ste privrženec njegovega glasbenega dela še iz časov kultne skupine Kyuss ali pa ste se na njegovo drvečo lokomotivo vklopili s Queens of the Stone Age, dandanes je eden najpomembnejših ustvarjalcev rokovske godbe.
Za producenta plošče izbrali Marka Ronsona
Josh Homme ni Dave Grohl, in to dobro vemo. Dovolj je izvajalsko in vsebinsko motiviran, da skupaj z Iggyjem Popom poustvari Post Pop Depression, lansko pank rok poslanico za vse preživele in pravoverne. Hkrati pa tudi iskreno mentorski, da vzame pod svoje okrilje mladostne Arctic Monkeys, ki niso več tako mladi, zeleni pa sploh ne, in jih varno zapelje skozi puščavske prerije kitarskega zvoka. Drzen in pogumen, ko si za svoj zadnji album Villains omisli producentsko ime, kot je Mark Ronson. Slednjega sicer medijsko in dobičkonosno odrejajo predvsem uspehi, ki jih je kot producent nanizal z Brunom Marsom in Adele. Toda marsikdo pozablja, da je Mark Ronson poskrbel tudi za produkcijo zvoka in neponovljivega vzdušja kultnega albuma Back To Black tragično preminule Amy Winehouse. Ne vem, morda je Josheva izbira Marka Ronsona za producenta zadnjega albuma pravzaprav posipanje s pepelom zaradi slabe vesti. Le oglejte si na kakšnem priljubljenem spletnem ponudniku glasbenih video vsebin: Queens of the Stone Age – Feel Good Hit Of The Summer (Rock Werchter 07).
Kakorkoli že. Že z omenjeno uvodno skladbo s pred kratkim objavljenega sedmega albuma Villains so vsi dvomi ali skepse povsem odveč. Queens of the Stone Age so preveč koreniti in prefinjeni v svojem kitarskem zvoku, da bi jih bilo lahko premikati iz ležišča. A to tudi ni bila Ronsonova naloga. Tisti ščepec začimbe z mešalne mize pa je zagotovo dal novemu albumu svetlejšo teksturo in optimističen okus. Nekateri pravijo bolj plesno vzdušje. A tudi takrat, ko nagovarja svojo življenjsko sopotnico in boljšo polovico, glasbenico Brody Dalle (skladba The Way You Used To Do), žuga izprijenem konformizmu (The Evil Has Landed) ali predstavlja svoje razloge za revolucijo (Domesticated Animals), smo priča prepoznavnem glasbenem ruhu. Zvočno-lirični odeji, ki segreje telo, zasanja dušo in zbistri um. To, da skupina Queens of the Stone Age s svojimi albumi vsakič uspe poustvariti takšno glasbeno ugodje in doživetje, ne govori toliko v prilog njihovi trdoživosti, temveč pravovernosti.