Bodimo pozorni na način, s katerim Krivic operira, ko uporabi izraz »funkcija«: iz konteksta je jasno, da ga uporablja ne zgolj v pravnem oziru. In res, biti predsednik republike ni samo pravna, temveč tudi družbena vloga. Ne more biti dvoma, da je pripis moralnosti rezultat širšega družbenega prepoznanja; do sem se s spoštovanim Krivicem lahko strinjamo. Če nam politiki ali državniki lažejo, kradejo ali počnejo nemoralne reči, jih kot moralne osebe ne bomo več želeli prepoznati.
Dejansko je moralna avtoriteta najbrž dvosmeren proces, toda Krivic mora nujno izhajati iz skrajno nenavadne družboslovne teze, da v dani družbi nobena družbena vloga, ki jo zaseda posameznik, ni prepoznana kot nosilka moralnosti. Če namreč predsednik republike ni nosilec take pričakovane moralnosti, to ne more veljati za nikogar v politiki, ne za predsednika vlade, poslanca ali koga tretjega. In ker ni dobrega razloga, da bi delali razliko med različnimi družbenimi vlogami, to bržkone ne velja za nikogar v družbi: zanj moralna avtoriteta vselej šele postanemo. Njegova teza mora veljati univerzalno. Ko se zavihtimo na predsedniški stolček, ta družbena vloga ni v ničemer drugačna od na primer službe mesarja ali picopeka – če omenim dve drugi, s katerima Pahor v svoji populistični agendi rad začasno zamenjuje svojo. Povedano drugače: zanj mesar nima prav nič manjše moralne avtoritete kot predsednik republike. Oba začenjata s čiste ničle.
Krivičeva zame skoraj šokantna razlaga je, za začetek, že psihološko neprepričljiva. Seveda vse raziskave kažejo, da ljudje radi sledimo moralnim zgledom športnikov, »celebrities«, šolnikov, akademikov ali politikov. In to neodvisno od tega, kaj počnejo: tudi slabi zgledi žal vlečejo. Avtoriteto pač predpostavimo, a jo včasih tudi ustrezno odvzamemo, če nas nekdo razočara. Več moralnosti pripišemo nosilcem javnih funkcij. Če bi na primer Pahorja ujeli med krajo v trgovini, bi bilo naše zgražanje večje kot v primeru našega soseda, ki je avtoličar. Takšno bi bilo ravno zaradi našega pričakovanja, ki ga gojimo do moralnega početja na podlagi podeljenih družbenih vlog. Nekatere od teh so tako visoko na lestvici, da jim vnaprej pripisujemo avtoritativnost, z razlogom. Nanje pa vežemo svoja moralna pričakovanja.
Podobno je neprepričljiva v sociološkem oziru, saj v celoti zanika deskriptivno naravo moralnosti: po njej je morala vzorec predpisov, ki jih kot člani družbe sprejemamo. Njegova teorija pa zahteva obrat od tega: državljani po njegovem mnenju družbenim vlogam ne pripisujemo prav nobene moralnosti. Prvega državnika bi, če ni v ničemer pomembnejši nosilec moralnosti že po družbenem položaju, morali obravnavati z enakimi vatli kot dejanje prej omenjenega mesarja – ne nazadnje že v novinarskih ali medijskih poročilih. In končno velja še naslednje: če ni moralna avtoriteta po definiciji, po svoji vlogi, potem je predsednik republike težko tudi politična.
Krivičeva začetna gromka pohvala Pahorju, ker se je odpovedal takemu poslanstvu, je kasneje bila ublažena s trditvijo, da gre morda za njegovo značajsko skromnost. Čeprav avtor večkrat poudari, da je kritičen do njegovih konkretnih spornih dejanj, da bi izpostavil konceptualno raven razprave, pa se zdaj zdi svojevrstna ironija, da aktualni predsednik, velikokrat v funkciji flirtajočega populista, parazitira na natančno takšnem pogledu, kakršnega je razvil Krivic. Kar počne ves čas, je ravno »raztopitev« predsedniške funkcije, njena izenačitev z vsemi drugimi. Da bi smeli ali morali državljani v predsedniku ugledati osebo, do katere nimamo nobenih vnaprejšnjih moralnih ali s tem povezanih političnih zahtev, se mi še naprej zdi popolnoma absurdno stališče.
Boris Vezjak, Maribor