Tomačevo slovi kot predel Ljubljane, kjer znajo dobro kisati zelje, a tudi kot predel, kjer je nastalo barakarsko naselje priseljencev iz nekdanje Jugoslavije. Zgodovina vasi je zelo razgibana in sega vse do leta 1430, ko je bila vas Tomatsch prvič omenjena v pisnih virih. Njeno ime najverjetneje izvira iz nemškega imena Tomas, ni pa znano, ali se je morebiti tako imenoval kakšen vaški posestnik in je nato po njem vas dobila ime.
Barake brez vode in elektrike
Tomačevo je v primerjavi z Jaršami ali Ježico veljajo za manjšo vas. Leta 1825 je bilo v Tomačevem le 37 hiš, večinoma kmetij. Po drugi vojni so se začeli priseljevati delavci in začelo se je razvijati barakarsko naselje, po katerem Tomačevo poznamo še danes, čeprav ne obstaja več, vsaj ne v takem obsegu kot pred desetletji. Leta 1975 je v barakah, ki so imele eno samo hišno številko in so bile brez elektrike in vode, živelo skoraj 3000 ljudi, večinoma priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik.
Nekaj jih je živelo tudi v barakah savskega filmskega mesta, v katerem so snemali znamenite špageti vesterne, recimo Vinetouja. V devetdesetih letih so večino barakarskih naselij porušili in zgradili hiše. Malo se je tudi zmanjšalo število Tomačevcev, saj jih je zdaj okoli 2000.
Z ureditvijo naselja so poimenovali tudi ulice, med njimi tudi Raičevo ulico, ki poteka od ulice Tomačevo vzporedno s Štajersko cesto proti severu, nato pa zavije proti zahodu. Obsega velik del hiš tomačevskega naselja enodružinskih hiš. Raičeva ulica je bila poimenovana leta 1985, imenuje pa se po politiku Božidarju Raiču.
Leta 1939 so Raičevo ulico hoteli v Mostah. Predlagali so, da bi bila to ulica vzhodno od Šmartinske ceste. A tedaj je bila ta ulica šele projektirana, nikoli pa ni bila narejena. Tako je moral Božidar Raič na svojo ulico v Ljubljani počakati še skoraj pol stoletja.
Gromoglasni narodni buditelj
Narodni buditelj, jezikoslovec, politik in duhovnik Božidar Raič se je leta 1827 rodil na Žvabu pri Ormožu z imenom Mathias Reich; ime je pozneje med študijem filozofije v Zagrebu in bogoslužja v Gradcu poslovenil. V Slovenskem biografskem leksikonu ga je Jože Ftičar opisal tako: »Orjaška telesna konstitucija je skrivala v sebi tudi velike duševne sile; Raič jih je razvil pretežno v narodnokulturno in politično delo ter mu posvetil tudi svoje zasebno življenje. Kot rodoljub je poosebil za tisto dobo najplemenitejša stremljenja Slovencev po kulturni in politični osamosvojitvi.«
Bil je učitelj slovenščine na mariborski gimnaziji in si je prizadeval za enotni književni jezik. Predlagal je mnogo jezikovnih sprememb. Sodeloval je v čitalniškem gibanju. Kot politik je deloval na Štajerskem in Prekmurju, od koder so ga kot poslanca poslali v dunajski parlament. Zaslužen je za ustanovitev več ljudskih šol, odločno se je boril proti dvojezičnim nemško-slovenskim šolam, celo tako zelo, da je parlamentu napovedal vsenarodni bojkot in neplačevanje davkov, če ne bodo uresničili zahteve po tem, da se v Sloveniji poučuje le v slovenskem jeziku.
Dvigoval je slovensko zavest v Prekmurju, zapiske iz svojih popotovanj po Prekmurju pa je objavljal v časopisju. Bil je eden od pobudnikov taborskega gibanja na Slovenskem in »zaslovel kot najpriljubljenejši ljudski govornik na slovenskem Štajerskem; z gromovitimi in navdušujočimi taborskimi govori je privabil in politično osvestil velike množice ljudstva«. Leta 1886 je zbolel za tifusom in umrl v Ljubljani. Pokopan je v grobnici pisateljskega društva na Navju.
