Prav nič pravljično pa ni bilo videti ponedeljkovo predreferendumsko soočenje na nacionalki o drugem tiru. Bila je burka. Groteska. Da se lahko vsak prijavi kot udeleženec v predreferendumski kampanji, je norost. Spustiti pred kamere lunatike, zagrenjene posameznike in politično-ekonomske analfabete nima nič z zdravo pametjo. Razen če vsi skupaj to razumemo kot bedni resničnostni šov tretje lige Slovenija nima talenta. Vsi tisti, ki so v studiu sedeli kot na sestanku krajevne skupnosti in povedali nekaj napisanih pamfletov, nekaj osebnih pritoževanj nad vsemi, ki jim grejo na jetra, bi morali dobiti dosmrtno prepoved nastopanja na televizijskih postajah.
Bo pa ta priprava na odločanje o nekem odseku železniške proge zapomljiva vsaj po nečem. Skrajno smešnem. Recimo po poimenovanjih gibanj, ki so jih v studiu zastopali gorečneži. Kaj si mislite o nekom, ki se predstavlja za pripadnika gibanja Resnična resničnost? Komu kaj takega pade na pamet? Kaj nam hoče povedati? Da obstaja lažna in resnična resničnost? Da obstaja nekaj več kot resničnost? Ali pa preprosto v želji po slišanju trosi neumnosti. Kot vsi tisti, ki so napadli Petra Vilfana, ko je v navalu evforije kar prek ekrana čestital svoji ženi za rojstni dan. In s čim so ga napadli? Z oznakami, da je jugonostalgik, da naj gre kar k Zoranu Jankoviću, da je prodana duša in se mu toži po sockomunizmu. Kako se nekomu sploh ljubi še ukvarjati s temi rečmi! Kaj nekoga žene, da ob eni simpatični gesti spet na dan vleče ves arzenal političnih obtoževanj in psovanj? Odgovora ni. So ugibanja in čudenje.
Nevarno je le to, da bomo takšen diskurz poslušali naslednje leto. Strašljivo je, da se v tem prostoru nihče več ne zna pogovarjati. Oziroma poslušati. Da imamo vse te, skrite pod imeni Davkoplačevalci se ne damo, Gibanje za otroke in družine, Glas za otroke in družine, Rešimo Slovence elit in tajkunov, Zedinjena Slovenija, Naprej Slovenija in še kopica drugih, ki bodo lajali na nas. Renčali in nas prepričevali, da živimo v peklu. Še huje, v peklu pekla.
Aleš Primc ne bo med njimi. On je nad njimi. S ciničnim nasmeškom nam je zabičal: ta vlada ne bo gradila drugega tira. Kdo pa bo toliko nor, da bo zaupal tak projekt garnituri, ki bo odšla čez pol leta? Kateri investitor bi dal tak projekt graditi firmi, kjer bodo v kratkem vsi iz uprave odšli v pokoj? Primčeve besede je treba vzeti zares. Ne le kot domislico. On res verjame, da je država firma. Tako so mislili že mnogi pred njim. Skratka, da države niso dobili v upravljanje, temveč v last. Da lahko z njo delajo, kar hočejo. Skratka kot vojni plen, ki pripada zmagovalcem volitev. In jasno, da zmagovalci svoje predhodnike pošljejo v pokoj.
Na čelo pa pripeljejo analfabete. Na primer Angelco Likovič. Čisti medijski proizvod. V normalni državi Angelca ne bi prišla niti do vrat tv-studia, pri nas pa je zvezda. Kot gostja, kot komentatorka nekih prismojenih rielitijev, kot učiteljica enega politika in kot nasprotnica civilizacijskih pridobitev in človekovih pravic. Če so včasih Zmaga Jelinčiča vabili pred kamere že zato, da je zakuhal prepir, so potem Angelco vabili zato, da pokaže vsem nam, kako si upa. Zdaj jo bomo gledali kot strokovnjakinjo za infrastrukturne projekte, kmalu zatem kot predsedniško kandidatko, malo kasneje pa kot strankarsko zvezdo, ki se bo potegovala za poslanski mandat. Seveda se bodo vsi malo nasmihali, zraven pa verjeli, da bo dvigovala gledanost.
V tem je ves keč. Preveč se ukvarjamo s takšnimi posamezniki. Namesto da bi jih ignorirali, se pač sklicujejo na tisto znano floskulo: ljudstvo to hoče. Prosim, najdite mi tiste, ki hočejo, da nas naslednjih tristo dni nagovarja in maltretira Angelca Likovič. Najdite mi tiste, ki menijo, da so modeli a la Angelca zabavni in koristni v diskusijah o resnih stvareh.
Nacionalke resne stvari ne zanimajo več. Njo zanima le nevtralnost. Uravnoteženost. Štetje sekund. In voditelji oddaj bodo le še časomerilci. Koliko časa kdo porabi. In nikogar ne bodo zanimali argumenti. Vsebina. Ostalo bo le še odštevanje sekund do konca tekme. Jutri bomo tudi sami pred ekrani odštevali sekunde do našega zgodovinskega uspeha. Jasno, če ne boste v Carigrad odjadrali z jadralnimi padali...
