Še o tem, kaj je sporno: odgovor dr. Božidarju Debenjaku

Najprej mi podtakne, da si pravniki pojem »moralne avtoritete« predstavljamo kot pravno kategorijo. Jaz prav gotovo ne – ravno nasprotno: ves čas nasprotujem zame neresnim, celo šokantnim pojmovanjem, da je biti moralna avtoriteta pravna kategorija (ena od ustavnih dolžnosti predsednika republike). Zase kot filozofa (in za »velik del bralstva«) pa dr. Debenjak namesto jasnega odgovora na gornje jasno vprašanje napiše z učenimi besedami nekaj izmikajočega: da je zanj »moralna avtoriteta neka imponderabilna (t. j. neocenljiva, neizmerljiva) kvaliteta, ki med drugim iz politika naredi državnika… osebo, vredno zaupanja«. To pa je skoraj isto, kar trdim tudi jaz, le z drugimi besedami: da izvoljeni predsednik republike lahko šele postane iz politika državnik – ali pa »oseba, vredna zaupanja«. Da postane ne le zaupanja vredna oseba, ampak kar moralna avtoriteta v državi (ali ena od njih), pa je, kot sem že večkrat zapisal, redek in spoštovanja vreden dosežek – ne pa nekaj, kar predsedniku republike pripada že kar po funkciji ali kar po ustavi on »kar je«.

»Precizna pravna formulacija, vsebovana v predsednikovi zaprisegi«, ki jo (brez navedbe vsebine) omenja dr. Debenjak, tudi potrjuje moje stališče. Predsednik po ustavi priseže, da bo »spoštoval ustavni red, da bo ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije«. Po svoji vesti – kakršno pač ima! Ko ga volimo, naj bi ga izbirali tudi glede na to njegovo »imponderabilno kvaliteto«, a žal ni gotovo niti to, da jo sploh lahko zanesljivo spoznamo (saj je »imponderabilna«!), niti to, da ga večina ne bi izvolila zaradi kakšnih drugih kvalitet, niti to, da bo pričakovanja svojih volivcev potem tudi uresničil. O vsem tem se z dr. Debenjakom, domnevam, strinjava. Kritizirajmo torej Pahorja zaradi tistega, kar v njegovem ravnanju ni v skladu z našimi pojmovanji, kakšen bi predsednik republike moral biti – ne pa zato, ker je rekel, da ni in noče biti moralna avtoriteta.

Pahor bi bil rad le politična avtoriteta, a nas je preveč takih, ki mu tudi tega ne priznavamo. V kaj so se (tudi zaradi vseh teh stvari) sprevrgle letošnje volitve, pa vidimo. Žal sem skoraj edini v Sloveniji, ki rešitev iz teh zadreg vidim le v čimprejšnji odpravi neposrednih volitev predsednika republike, ki so tako in tako v neskladju s skrajno omejeno ustavno vlogo formalnega »šefa države« v parlamentarnih sistemih. Ne monarhi ne predsedniki republik tam niso voljeni od ljudstva. Poleg Slovenije je izjema tu le še Avstrija – in tudi tam smo lahko lani in letos spremljali, čemu so se ob takem načinu volitev komaj za las izognili.

Če tega formalnega »šefa države« volijo kar politiki izmed sebe, je sicer verjetnost, da bi država tako lahko dobila tudi neko široko priznano »moralno avtoriteto«, seveda relativno majhna. Toda pri neposrednih volitvah, kot zdaj vidimo, je lahko še manjša. Kajti politične stranke se morajo vendarle vsaj truditi, da bi svoje kandidate prikazale kot širše in tudi moralno sprejemljive (praviloma za dve tretjini poslancev v parlamentu) – »ljudskim kandidatom« pa ne za kandidiranje ne za izvolitev to sploh ni potrebno. Zadošča, da so ljudem všeč. In ko se potem borijo za to, kdo bo všeč vsaj enemu več kot polovici udeležencev volitev, se ne čudimo, da so se te volitve pri nas izrodile v to, kar zdaj spremljamo.