Bistvena slabost našega zdravstvenega sistema je, da sodelavce (ne le zdravnike) ne motivira, da bi jih zanimala maksimalna zaposlenost oziroma izkoriščanje vseh proizvodnih dejavnikov, to je dela, sredstev in financ v okviru svoje temeljne zaposlitve oziroma delovnega mesta. Taka motivacija mora obsegati vse relevantne vidike; od materialnih, preko strokovnega razvoja, pa vse do socialnih, vrednostnih vidikov osebne in strokovne integritete. Pa navsezadnje tudi odgovornosti in družbenega ugleda.

Najmanjša delovna oziroma poslovna enota, ki mora dobiti organizacijske značilnosti poslovne izidne enote (PIE), mora biti tako organizacijsko zaokrožena, da bo sposobna »proizvajati« tiste zdravstvene storitve, ki imajo »tržno ceno« in jih »odkupuje« zdravstvena blagajna (ZZZS) ali pa kdor koli drug – na prostem trgu.

Prvi pogoj pri taki rešitvi je, da se v celoti opusti dosedanji sistem plač, ki obsega celoten javni sektor, in da se vzpostavi tako stroškovno računovodstvo pri izvajalcih, ki bo upoštevalo stroške vseh proizvodnih dejavnikov. Poleg teh stroškov vsebuje tudi vse fiksne stroške, ki jih PIE »povzročajo« vsi višji organizacijski nivoji, vse do uprave zavoda. Na nivoju celotne Slovenije se po tej shemi izračunajo »cene« zdravstvenih storitev na nivoju povprečnih, ki jih dosegajo vsi izvajalci z ustreznimi dopolnitvami.

Ker ima vsaka PIE velik del svojih stroškov fiksnih, se ekonomika v PIE osredotoča, da dosega čim večji obseg in kakovost zdravstvenih storitev, ker se s tem bistveno znižajo stroški na enoto »proizvoda«.

Sistemski konstitucionalni ukrep, ki je pogoj za tako rešitev, je, da se celotno delo vseh sodelavcev PIE, tudi tisto, ki jih opravljajo za druge PIE ali zasebnike, organizira po enotnem sistemu vodenja PIE in s tem ustreznega stroškovnega računovodstva. Temu načinu je prav nasprotno sedanje stanje, ko delavci, predvsem zdravniki, ekonomizirajo svoje osebne prejemke, predvsem na račun in škodo javnih sredstev. Njihova zaposlitev v matičnem, javnem delodajalcu jim zagotavlja in pokriva vse osebne dohodke v bruto znesku, ki vključujejo tudi vse stroške za nadomestila, tudi dopust v višini 55 delovnih dni na leto, kar je svetovni rekord.

Poleg tega so vsi sodelavci pri javnem delodajalcu »obremenjeni« še z vsemi stroški (večina njih je fiksnih), ki jih povzročajo vsi višji organizacijski nivoji. Ko delavci »prodajajo« le svoje efektivno delo pri zasebnih delodajalcih, vsa njihova ekonomska uspešnost temelji le v razliki med stroški dela v javnem sektorju in stroški, ki jih ima zasebni izvajalec, ki »najema« sodelavce, že zaposlene v javnem sektorju.

Ocenjujem (ne v celoti na pamet), da so dejanski stroški pri zasebnem delodajalcu vsaj za 50 odstotkov nižji od javnih. V tem grmu tiči zajec, zakaj se javni in zasebni sektor »ne moreta« organizacijsko popolnoma razdvojiti. Naj še enkrat ponovim, da za to, ker je dosedanji način dvojnih zaposlitev dejansko parazitski na račun vseh državljanov, ki plačujejo prispevke za zdravstvo. Kar tudi pomeni, da so vsi državljani, ki si lahko privoščijo zasebnega izvajalca, subvencionirani s strani ostalih državljanov, ki si tega dodatnega stroška ne morejo privoščiti. Kljub temu je največja slabost obstoječega načina organizacijska, ker sodelavci pri javnih izvajalcih niso motivirani in odgovorni, da bi v okviru »svoje« PIE pri javnem izvajalcu ekonomizirali z vsemi proizvodnimi dejavniki, z delom, opremo in denarjem.

Obstoječi zdravstveni sistem brez najmanjšega dvoma ni po meri državljanov RS, temveč v korist klik in lobijev in kaže na splošni nivo demokracije pri nas.

To je tudi tema za predsedniške kandidate.

Mag. Janez Tršan, Ljubljana