Nepopravljivi melanholiki ob tem ne najdejo utehe niti na borznem parketu. Čeprav se visoki tečaji vseh globalnih naložbenih razredov čez poletje – sploh za evropskega vlagatelja – niso poslovili, smo bili priča nadaljnjemu razvoju dogodkov v zvezi z največjim pričakovanim slovesom tega desetletja – postopnim umikom izrednih spodbujevalnih ukrepov največjih centralnih bank. Njihovo poletje traja že desetletje, tečaji na borzah pa so v tem obdobju gladko tekmovali s klimatskimi rekordi. Vlagatelji so se v vsem udobju klime, ki so jim ga kot skrbni vrtnarji v pokritem rastlinjaku uravnavali Draghi, Bernanke, Yellen, Carney in Kuroda, kljub občasni preteči nevihti malodane odvadili jesenskih razmer.
Razmere zunaj tega investicijskega rastlinjaka so bile v preteklih letih zaradi različnih dejavnikov precej nemirne. Takrat bi že blažji prepih lahko ogrozil celoten pridelek, zato so bila okna in vrata do kapitalskih trgov skrbno varovana. Dobra novica za vlagatelje pa je, da so se bolj preteči nevihtni oblaki umaknili, občutek je bolj podoben prijetnemu poznopoletnemu dnevu.
Pogum, ki so ga s prvim dvigom obrestne mere v obdobju nove normale v Združenih državah Amerike pokazali že pred dvema letoma, se tako seli tudi v frankfurtsko stolpnico, kjer domuje Evropska centralna banka. Glede na to, da so obzorja globalnega gospodarstva pretežno jasna, se zdi, da so tudi evropski vlagatelji pripravljeni na to, da guverner v regijo spusti nekaj svežega zraka. Prav lahko se zgodi, da jesen vlagateljem še ne prinese slovesa od zelene barve.