Začasna meja na kopnem in morju

V njej so na koncu druge svetovne vojne partizani, vendar tudi ameriški vojaki v Solkanu in britanski vojaki v Trstu, general Morgan, slovenski demonstranti v obmejnih mestih in zavezniška civilna policija. V času, ko polemika teče na vzhodni meji Slovenije, je razstava oživila zgodbo o začrtanju zahodne meje, ki je skoraj ušla iz spomina in se zdi samoumevna. Vendar na njej ni nič samoumevnega.

Ni se spremenila samo percepcija zgodovine, ampak tudi razumevanje zgodovine. Od muzeja revolucije k razumevanju zgodovine celotnega naroda v 20. stoletju je bila kar dolga pot. Muzej je nastal iz potrebe po pripovedovanju zelo skrbno prebranih zgodb o dogodkih v drugi svetovni vojni. Potem pa je v osemdesetih in devetdesetih letih naredil korake v zbiralno politiko prve svetovne vojne in potem celotnega 20. stoletja. Njegova ambicija je prikazati razumevanje celotnega stoletja. Ko druga svetovna vojna izgubi mesto tiste vojne, ki si jo je treba najbolj zapomniti, nastane muzej novejše zgodovine.

Zgodovina se je razširila. Enotna interpretacija druge svetovne vojne je postala ena od interpretacij. Leta 1996 je bila postavljena Jančarjeva razstava Temna stran meseca, ki ponudi drugo interpretacijo istega obdobja. Okrog muzeja pa je družba, ki se mimo vojn vedno bolj sprašuje o drugih oblikah interpretacije 20. stoletja na nacionalni ravni. Muzej ima veliko zbirko orožja, zelo obsežen fotografski arhiv in veliko, veliko vseh mogočih predmetov. Ne zbira pa samo predmetov, ampak zbira tudi zgodbe. Zgodovine naroda ne utemelji samo na predmetu, ki je stvar subjektivne interpretacije, ampak istočasno z zgodbo to subjektivnost tudi podpre. Bogastvo dediščine naše preteklosti je ravno v tem, da dogodke interpretiramo na različne načine. Ne presojamo, kdo je nagnjen k levici in kdo k desnici. Muzej so predolgo razumeli kot izključno eno ali izključno drugo. Razstavo lahko postavimo brez tega, da bi se opredelili. Razstava Pot domov je skozi zgodbe pričevalcev vsega stoletja tako ravnala. Sedanja razstava Začasna meja ne prikazuje zgodovine samo skozi optiko slovenskega naroda, ampak tudi skozi optiko italijanskega naroda in ljudi, ki se ne identificirajo niti z enim niti z drugim. Čas je treba razumeti večplastno. Če ga hočemo razumeti, pa ga je treba najprej poznati.

Muzej je kamnolom za tiste, ki želijo podkrepiti samo svojo interpretacijo zgodovine. Pridejo po predmet in ga vržejo nasprotniku v oči. Tukaj hranimo vse, od orožja druge svetovne vojne in titovk do Barbarinega rova. Vse lahko razumete kot kamen. Tudi muzej sam je lahko kamen. Kdor ga drži v rokah, ga mogoče želi vreči drugemu v oči. Vsak, ki je v preteklosti prišel na moje sedanje delovno mesto, se je trudil, da bi s tem kamnom podkrepil zgodbe, ki jih je sam čutil kot edine možne. Vendar muzej ni kamen.

Kot človek meje in različnih identitet. Zavedam se, da ne vem vsega, da vsega ne morem vedeti, zato poslušam pričevalce časa in sodelavce, ki oblikujejo program. Letnega programa ne oblikujem sama, ampak vsi skupaj.

Ko vodim ljudi po razstavi, jim na koncu povem, da nihče ni bil zadovoljen s postavitvijo meje, tako kot danes nihče ni zadovoljen z razpravo o vzhodni meji. Pravzaprav so bili še veliko huje razočarani pred sedemdesetimi leti, ko so izvedeli, kje bo tekla nova meja. Nelagodje je še danes aktualno. V zadnjih desetih letih je bil na obeh straneh meje vzpostavljen praznik spomina. S praznikom je določeno, česa se moramo spomniti od tega, kar se je dogajalo pred šestdesetimi ali sedemdesetimi leti. To ne kaže na aktualnost spomina, ampak na politične mahinacije o tem, kaj se je v prostoru zgodilo.

V postavitvi meje ni bilo nič samoumevnega. Marsikaj je bilo stvar naključja. Nihče ni pričakoval, da bodo partizani maja leta 1945 prišli do Trsta. Za slovensko in hrvaško prebivalstvo, ki je sebe razumelo kot prebivalce Jugoslavije, ni bilo niti najmanj samoumevno, da so partizani po 40 dneh zapustili to območje. Nič ni bilo samoumevno. Niti to, da bo območje cone B vključeno v jugoslovansko državo. Ves čas vidimo samo cono A, ki je večinoma pripadla Italiji. V času Morganove linije, ki je delila cono A od cone B, cono zavezniške začasne uprave od cone jugoslovanske začasne uprave, pa ni bilo niti najmanj jasno, komu bo kaj pripadalo.

Maja 1945 se na območju med nekdanjo avstro-ogrsko mejo in rapalsko mejo vzpostavi tamponska cona, ki jo tako Italija kot Jugoslavija zahtevata zase. Vse ozemlje zahodno od rapalske meje je do leta 1945 živelo zgodovino Italije. Slovenci s tega območja so bili vojaki italijanske države. Velika večina ni prišla domov do maja leta 1946. Zadržali so jih v Marseillu in jim niso dovolili vrnitve, dokler meja ni bila določena. To so bili izkušeni vojaki z bojišč v severni Afriki in drugod in so se bali, da bi njihova prisotnost lahko zanetila nove upore in povzročila težave. Z diplomatskimi akcijami zaveznikov, najprej z beograjskim sporazumom in potem z devinskim sporazumom, se je območje razdelilo na dva dela.

Morganova linija je bila začasna meja, ki so jo imenovali po generalu Morganu. Veljala je do pariške mirovne pogodbe in pogajanj o vzpostavitvi nove meje. Na eni strani je delovala pod zavezniško vojaško upravo, na drugi pod upravo jugoslovanske armade. Dokler se položaj ni diplomatsko razrešil, sta bili ena in druga stran odgovorni za upravljanje svojega dela cone. Sliši se enostavno, v resnici pa je bilo vse skupaj zelo zapleteno in dramatično.

Jugoslovanska armada je vzpostavila pokrajinske narodnoosvobodilne odbore in volitve že v času svoje štiridesetdnevne prisotnosti v Trstu in Gorici. Zavezniška uprava je takoj po prevzemu oblasti vse te organe izbrisala in razpustila. Vendar so jih razpustili samo na papirju. Uradno sta delovali zavezniška uprava in administracija, podtalno pa je v coni A pod ameriško in angleško upravo delovala še jugoslovanska uprava.

Tudi leta 1947 nismo dobili celotne meje. Leta 1947 se je namreč vzpostavilo Svobodno tržaško ozemlje, ki se je na novo organiziralo v cono A in cono B. Svobodno ozemlje je ostalo devet let po koncu vojne provizorično ozemlje z začasno upravo in začasnimi mejami. Šele leta 1954 je večinoma pripadlo Italiji, nekatere priobalne cone pa Jugoslaviji.

Partizani, Američani in Angleži so bili zavezniki. Oboji so prodirali, kakor so vojne razmere dopuščale. Niso bili dogovorjeni, kje se bodo srečali in kje se bodo eni in drugi ustavili. Zahodni zavezniki niso pričakovali, da bodo partizani prišli pred njimi v Trst. Partizanska armada se je prebila v Trst in Gorico nekaj ur pred njimi. Za Italijane se je tukaj prava vojna šele začela. V italijanski historiografiji je bila to okupacija, v jugoslovanski pa osvoboditev. Podobno je bilo po prvi svetovni vojni.

Da, to je bilo zelo bogato in večpomensko okolje. Razstava se začne z besedilom Goričana Giuseppeja Perse, ki govori o mejnih mestih. V zvezi z Gorico govori o tem, da imajo mesta lahko več identitet, vsebujejo več narodnosti in da se tukaj prepletajo italijanski, slovenski in nemški elementi s furlanskimi in judovskimi elementi. V času enega stoletja je v vojnah in z nacionalnimi zahtevami multietničnost mejnih mest izginila. Naredilo se je vse, da so mesta dobila eno nacionalno noto. Gorica je bila vedno slovenska, italijanska, tudi nemška. Bila je tudi furlanska in judovska. Nemci so se po prvi svetovni vojni množično izselili. Kolektivna podoba mesta jih pozablja. Prebivalci so govorili več jezikov, tako da nisi mogel vedeti, čemu kdo pripada, če nisi poznal njegovega priimka. Velika večina je bila iz mešanih zakonov. Furlan je bil poročen s Slovenko in tako naprej.

Takoj po koncu prve vojne. V prvi zgodbi, ki jo prikažemo, sta sin upravnika Culota in sin zdravnika Marušiča. Oba sta se rodila v avstro-ogrskem okolju in študirala v Gradcu. Oba sta imela družinsko begunsko izkušnjo v Avstriji. Prvi je bil Italijan, drugi Slovenec. Oba govorita o tipičnih zgodbah tega območja. Prostor je živel v sožitju kultur, ki se je s prvo in drugo vojno razblinilo in polariziralo.

Od februarja do septembra leta 1947 so se po koncu druge vojne morali prebivalci odločiti, na kateri strani meje hočejo živeti. Gospa Ana Miljavec, ki se hkrati imenuje tudi AnnaMaria Tuta, pripoveduje, kako je meja povzročila razkol v družini. Oče je imel vso svojo družino na ozemlju, ki je pripadlo Italiji, mati je imela vse brate in sestre na ozemlju Jugoslavije. Zmagala je mama in morali so se preseliti. Selitev je pomenila, da so se preselili za petdeset metrov vzdolž iste ulice. Gabrielska ulica v Gorici je v Novi Gorici postala Erjavčeva, na njeni sredini pa je tekla meja. Sama je še vedno čutila, kot da pripada drugi strani. Identitetno so se odločili za jugoslovansko stran, vendar so v resnici spadali na obe. Ko se je čez leta meja odprla, je rekla, da se je vrnila domov. V njeni zgodbi njena identiteta ni samo ena in ona jih je lahko ohranila vse. Lahko je ohranila italijansko identiteto in slovensko, s katero je potem živela večino svojega življenja. Ona je človek tega prostora. Danes se ji sploh ne bi bilo več treba opredeljevati na tak način.

Odvisno je bilo od tega, kam te je vrgla zgodovina. Nekateri pričevalci pravijo, da so se končno lahko počutili svobodne in da je bilo zelo lepo, ko so v mesto prišli partizani. To so bili za nekatere najboljši časi. Za druge je bilo to obdobje najhujšega terorja. Kot pove eden od pričevalcev, je iz vsake družine izginil vsaj en sorodnik. Velika večina se ni nikoli več vrnila. Konec vojne je v ta prostor prinesel novo obliko vojne. Hudičevo pomembno je bilo, komu si se med vojno zameril, tudi če nisi vedel, da si se mu zameril. Pomembno je bilo, na katero stran zgodbe si se lahko postavil. Tudi ljudje, ki so se čutili zelo blizu novi oblasti, so čez noč izginili in jih ni bilo več nazaj. Stereotipizacija, da so bili vsi Italijani za fašizem in da se niso veselili svobode, je napačna. Vsi so se veselili konca vojne. S prihodom jugoslovanskih partizanov so Italijani občutili grenak priokus. Tudi ko so se partizani umaknili, ni prišlo do zadoščenja, le da je bila grenkoba na drugi strani, pri Slovencih. Prihajalo je do novih vrst nasilja, ki se je stopnjevalo. Zavezniki so v roku enega meseca ukinili vse oblasti, ki so bile vzpostavljene v štiridesetih dneh, in zahtevali predajo vsega orožja. To je prizadelo predvsem slovenske prebivalce, ki so bili partizani. Če so pri njih našli orožje, so jih zaprli. V nekaterih primerih so bili v zaporu več let. Domov so se vrnili šele nekaj let zatem, ko je bila meja že vzpostavljena. Vojna se ni končala. Napetost, ki se je gradila že pred prvo vojno, je ponovno eskalirala v istih parametrih. Prostor je moral pripasti eni naciji.

Leta 1947 je italijansko prebivalstvo v roke dobilo vso moč, da osebno obračuna s slovenskimi skupnostmi in posamezniki, ki so bili aktivni v času določanja meje in so se odločili, da bodo ostali na italijanski strani meje. Velikokrat so jih na silo odgnali do meje in potisnili na drugo stran. Mnogi so se vrnili in se ponovno naselili doma. Tudi čez leta in desetletja so še vedno poskušali obračunati z njimi. Bili so del veliko večje zgodbe.

Boj za vzpostavitev zahodne meje in prisotnost ameriških vojakov na našem območju sta spolzela iz spomina. Imeli pa so podobno funkcijo kot na Dunaju in v Berlinu. Kos slovenskega ozemlja je bil vpet v igre moči med zahodnimi zavezniki in vzhodom, kar smo kasneje doživeli kot hladno vojno.

Med štirimi predlogi, ki so bili oblikovani na pariški mirovni konferenci, je bil sovjetski najbolj naklonjen jugoslovanski rešitvi, ameriški pa najmanj. Po pripovedih je prevladala francoska mejna črta, ki naj bi najbolj uravnano poskrbela za etnično ravnotežje. Seveda za to ni poskrbela, ker je bilo to nemogoče. Furlanske kmetije je pustila na slovenskem ozemlju, slovenske vasi pa na italijanski strani.

To je bila družinska drama. Na koncu ni bil nihče srečen. Vsak je nekaj izgubil. Izgubil je mesto, v katero je dnevno zahajal, kjer je živel, delal, ki mu je nudilo ekonomsko preživetje. Izgubili so v odnosih v družini, ker so se morali odločiti, na kateri strani bodo ostali. Velika večina interpretacij se je v desetletjih izgubila in smo skozi nacionalno optiko dogajanje posplošili.

Bila je hkrati zmaga in poraz, ker je del ozemlja s slovenskim prebivalstvom ostal v Italiji. Vendar se nobena nacija ne bo utemeljila na tem, da je nekaj izgubila. Zgodovino je treba razumeti skozi optiko zmagovalca. Na ta način sta jo vzpostavili tako goriška kot italijanska stran. Na eni strani so govorili: »Gorica je naša,« na drugi pa: »Zgradili bomo novo, lepšo, večjo, boljšo Gorico na drugi strani.« Praznujemo tudi sedemdeset let začetka gradnje Nove Gorice.

Zgradili so ga tam, kjer so bila solkanska polja in furlanske kmetije. Na sredini je bila stara opekarna, ki so ji rekli frnaža. Prostor ni bil tako prazen, kot se nam morda zdi. Tam je bilo tudi staro avstro-ogrsko pokopališče. Prostor je gravitiral h Gorici, ni pa bil njen najbolj vitalen del. Solkan in Šempeter, ki sta ostala na jugoslovanski strani, sta bila veliko pomembnejša. Na tej strani pa je bila goriška železniška postaja, ki je skupaj z železnico in železarskimi bloki pripadla Jugoslaviji. Tja so se naselili prvi ljudje, ki so se odločili, da se bodo iz Gorice v Italiji preselili v to divjino, ki je spominjala na Divji zahod.

Razvoj mesta ni imel prave logike. Arhitekt Edvard Ravnikar je naredil načrt mesta, vendar so od tega velikopoteznega načrta zgradili samo šest blokov in eno veliko cesto. Ideja je predvidevala veliko, sijoče, zdravo in moderno mesto, ki bo čez mejo gledalo, kako na drugi strani propada star sistem, in se smejalo. Imelo bo zdravo mlado prebivalstvo, ki bo generiralo novo družbo.

Decembra 1947 so prišli brigadirji iz celotne Jugoslavije, ki so gradili prve bloke. Iz okoliških naselbin pa so hodili vsak vikend udarniško uravnavat potok, delat ceste in kopat temelje. Zgodba o mestu pripoveduje, da je bilo to veliko veselje in velika radost. V resnici je bilo udarniško delo tudi stvar prisile. Vsi so morali graditi novo mesto.

Vsi so tudi morali najti način preživetja. Ko so določili mejo, je moji družini ostal šivalni stroj. S tem strojem je cela družina preživela nekaj let. Na začetku mesto ni omogočalo ekonomskega preživetja. Počasi pa se je vedno več ljudi priseljevalo iz okoliških krajev, Posočja in Brd in na poljih je res nastalo mesto. Prišli so cariniki, ki so delali na meji, z ekonomskim bumom pa so prišli tudi delavci iz drugih jugoslovanskih republik.

V desetletjih je res nastalo mesto, ki je čez desetletja dobilo tudi meščane. Ta teden praznuje sedemdeseto obletnico.