»Zgodbe, ki jih je preveč, da bi jih našteval, upodabljajo volka kot utelešeno zlo. A za to ni nobene stvarne podlage. Volkovi so zelo družabne živali. So nežni in vestni starši in skrbijo za poškodovane člane tropa. Mladiče vzgajajo tudi njihovi strici in tete. Volkovi ne ogrožajo človeških življenj: dokumentiranih napadov na ljudi je malo in so v času daleč vsaksebi. Volka upodabljamo kot strašnega iz enega samega razloga: zaradi njegovega nesrečnega nagnjenja, da tekmuje z nami. Volkovom namreč tekne hrana, ki tekne tudi nam – živali, ki jih redimo, ali pa tiste, ki jih lovimo. Nam, ljudem, gre pri tem seveda kar dobro. Toda kljub temu smo ogorčeni, če se pojavi kdo, ki kakorkoli, pa čeprav samo neznatno, tekmuje z nami. Ljudje smo sebični, grabežljivi in prepričani, da nam pripada vse. Zgodbe o zlobnem volku so nevoščljiva propaganda, ki jo širi naša nasilniška vrsta, zapletena v večni boj s katerimkoli in kakršnimkoli tekmecem.« - Mark Rowlands, profesor filozofije na Univerzi v Miamiju in avtor knjige Filozof in volk: pouk iz divjine o ljubezni, smrti in sreči, potem ko je izvedel za načrtovano usmrtitev desetih volkov v Sloveniji
(Foto: Tomaž Skale/dokumentacija Dnevnika)
Ljudje smo se torej odločili tekmovati. Če tekmuješ, potrebuješ cilj. Ta cilj je človeški vrsti pred okrog 400 leti začel oblikovati Thomas Hobbes, dokončno pa sta ...