Izjemno Evropejko, borko za človekove pravice in ženske ter prvo predsednico evropskega parlamenta Simone Veil (1927–2017) so Francozi letos z najvišjimi državnimi častmi pokopali v pariškem Panteonu, kjer je pokopanih 76 najbolj zaslužnih Francozov, med njimi so bile doslej zgolj štiri ženske. »V Franciji velja plebiscitarna enotnost, da gre za najmanj moralno sporno politično osebnost v njihovi zgodovini,« je predstavitev začela povezovalka pogovora Milena Šmit, preden je k besedi povabila še sogovornika Svetlano Slapšak in Iztoka Simonitija.
Občudujem to desničarko
Simone Veil je odraščala v laični judovski družini, s sestro in materjo je bila zaprta v taborišču Auschwitz, kjer je slednja umrla tik pred osvoboditvijo. Prav mati je bila osrednja figura njenega otroštva, učila jo je, da mora biti ženska samostojna, kar lahko doseže le z delom. Simone Veil, ki je študirala pravo, je tudi kljub sporom s konservativnim soprogom postala odvetnica in sodnica. »Obsedena je bila z delom, nad čimer je obupavala tudi njena družina,« je povedala moderatorka, a neverjetna vztrajnost se je izplačala. Leta 1974 je postala francoska ministrica za zdravje, v enem letu pa je parlament z več kot 500 poslanci in zgolj 8 poslankami sprejel (njen) zakon o pravici do splava.
»Doživljala je napade na ulici, v njeni bližini so se pojavljali kljukasti križi, najbolj so jo prizadele trditve, da pošilja zarodke v krematorij.« Znana so tudi njena prizadevanja za spravo med Nemci in Francozi in poziv k francoskemu opravičilu več kot 70.000 judom, ki so bili žrtve deportacije vichyjevske vlade. Njena humanistična vizija o Evropi solidarnosti, samostojnosti in sodelovanja jo je leta 1979 pripeljala na mesto predsednice evropskega parlamenta.
»Fascinira me, da občudujem žensko, ki je bila desničarka,« je nato povedala Svetlana Slapšak. Prepričana je, da se v življenju Simone Veil – ene redkih žensk, ki so bile sposobne pripovedovati o svoji taboriščni izkušnji – skriva odgovor na vprašanje, kako ženska, ki nima stikov s feministično teorijo ali zgodovino, postane feministka. »To je spontani feminizem, najprej je uspešno resetirala izjemno tradicionalističnega moža, nato pa družbo. Njen sin je na pogrebu povedal, da je zaradi mizogine izjave nekoč na njegovo glavo zlila mrzlo vodo.«
Maratonske seje v francoskem parlamentu je vodila z neverjetno močjo, spreminjala je prepričanja desnice in levice. »Ta zakon ni bil priporočilo za splav, temveč možnost za žensko, ki ni imela druge rešitve,« je poudarila antropologinja. »Bila je impulzivna, močna ženska z odličnim političnim razumom, znala je predvideti javno korist. Prva je opozorila tudi na nevarnost Nacionalne fronte.«
Dobrohotni nasveti moških
Iztok Simoniti je ob nedvoumnem izreku pohvale veliki Francozinji vnaprej napovedal bolj kritičen pristop, a ubral ga je nerodno – najprej z navodilom ženskam, da bi »v pogovoru o feminizmu morale nehati čutiti nelagodje, ker je to le artikulacija ženskega pogleda na svet«. S tem pa izgubil tudi želeno pozornost nekaterih poslušalk, ki tovrstnih dobrohotnih lekcij od moških niso več pripravljene poslušati.
Simoniti je odprl vprašanja o temeljih demokracije in pravice do svobode govora ter se aktualno navezal na nekdanjega sodnika evropskega sodišča za človekove pravice Boštjana M. Zupančiča, ki je Simone Veil nedavno označil za največjo morilko vseh časov. Simonitijevi razmisleki – sicer mestoma pokroviteljski tudi do mladih in do Slovanov – bi bili morda zaradi pravniškega vidika relevantni v kakšnem drugem kontekstu. Tokrat pa so fokus odvrnili s pomembne ženske figure – navsezadnje se je dogodek imenoval Hommage Simone Veil – in še po skoraj dveh urah trajanja v središče (nehote?) postavili dva moška, in sicer samega govorca in ponovne omembe nevrednega BMZ. A tudi to je bil le resnični prikaz slovenske debaterske kulture.
