Tako bo tudi o drugem tiru 24. 9. odločalo ljudstvo, ki nima pojma o železnicah. Kajti tistih nekaj ljudi, ki se spoznajo na železnice ter vlake in predore, se ni moglo sporazumeti s tistimi, ki se ne spoznajo. Ne vem, kako je z vami in vsemi drugimi, ki tudi ne vedo nič, ampak mene je skoraj prepričal predsednik vlade, ko je tako profesionalno zlezel na lokomotivo, s katero se je potem odpeljal proti Kopru pogledat, ali Slovenija res potrebuje drugi tir. Ali si predstavljate to temeljitost? Prideš, pogledaš dol skozi šipo in že veš vse, kar je treba vedeti.

Česa takega ne bo nikoli znal njegov minister, ki se je peljal zraven in ki slovi samo po znamenitem stavku, da Slovenija drugega tira še 30 ali 40 let ne bo potrebovala. Zdaj se ne ve, ali prej ni nič vedel ali pa še zdaj nič ne ve. No, dokončno me je prepričal predsednik vlade, ko mi je požugal, da bom proti Sloveniji in proti razvoju nasploh, če ne bom glasoval »za«. O, madonca, sem si rekel, proti Sloveniji pa res nočem biti, saj je ta edina, ki jo imam. Potihoma je sicer nekdo tam zadaj v glavi godrnjal, a zdaj nas bo pa že vsak predsednik ošteval, da ne znamo glasovati, kot je treba…, a sem si rekel, da ga ne bom poslušal, mislim onega, ki godrnja.

Toda roko na srce: vse to je ta narod že doživljal. Zaradi lepšega je moral preživljati muke proceduralne demokracije, s katero so bile vselej pokrite še tako velike neumnosti. Navadili smo se, da ima politična stranka vselej prav, in ker jih imamo zdaj šest, sedem ali celo osem, je tudi prav lahko enkrat takšen, drugič drugačen. Torej je imela prav tudi SMC, da si ni pustila soliti pameti od nekih strokovnjakov, ki jim je lepo demokratično ponudila izbiro, da se lahko z njo strinjajo ali pa ne. Menda ne bomo morali zdaj še enkrat skozi vse faze tako uspešne demokratizacije od zgoraj samo zaradi nekega univerzitetnega profesorja in izumitelja, ki je ponudil mnogo cenejšo in hitrejšo rešitev. Prosim lepo, ne bom nič navijal za novosti, bil pa je edini, ki je znal svoj predlog zagovarjati kot človek, ki stvari, o katerih govori, tudi pozna. In je zato lahko sleherno svojo trditev podkrepil s točnimi številkami, ki jih ni znal na drugi strani nihče izpodbiti. Tako tudi najbolj pošteni stranki ni preostalo drugega, kot da ga je ignorirala. Kot da ga ni. Kot da ga nikoli ni bilo.

Zato imamo 24. 9. popravni izpit. Kdo bo rekel, da nisem resen. Ja, ljudje božji, kaj je pa v vsem tem cirkusu sploh še resnega?

Milan Maver, Ljubljana