Če se torej pravnik Matevž Krivic čudi nad »površnim javnim razpravljanjem o takih, malo zahtevnejših vprašanjih« in tega obtoži »včasih celo filozofe«, pač njegovo začudenje izvira iz tega, da jezik normativnega prava in jezik filozofije nista identična. Tako »moralna avtoriteta« seveda nima kaj početi v normativnem pravu in ne more biti zapisana v ustavi ali v zakonih. V jezik pravne norme se za silo da ujeti Krivičev »zavzemati se za ustavne moralne vrednote«; precizna pravna formulacija je vsebovana v predsednikovi zaprisegi pred parlamentom. Toda to, kar s prisego obljublja predsednik, je v nižjih stopnjah dolžnost vseh v službi države – od ministrskega predsednika pa do vratarja upravne enote, vsakega od teh v obsegu njegovih nalog. Moralna avtoriteta predsednika pa je, kot omenjeno, tista imponderabilna kvaliteta, ki iz politika naredi državnika. Upati je, da izvoljeni predsednik ne bo pred usodnimi preizkušnjami, v katerih bi dokazoval, da je bilo zaupanje vanj upravičeno. Toda ko ga volimo, ne volimo predsednika za zgolj lepo vreme. Kolikšno moralno avtoriteto ima predsedniški kandidat, se mora vprašati vsak količkaj zavesten volilec.

Kjer volilno telo (bodisi ljudstvo bodisi nabor politikov) slabo opravi izbor, dobi država neprimernega predsednika. Klasični primeri so: predsednik (Zahodne) Nemčije Lübke (podpisan pod načrti za gradnjo barak v koncentracijskih taboriščih), v Avstriji Waldheim (obremenjen z načinom svoje udeležbe v nacistični vojski), v združeni Nemčiji Wulff (primeren politik za eno od nemških dežel, a nesposoben za zvezno državo). Države preživijo tudi škandalozne predsednike, a ne brez škode. Zato bi moralo volilno telo dobro opraviti presejalno izbiro.

Še en nesporazum pa izhaja kar od Pahorjeve zgrešene rabe termina »moralna avtoriteta«: iz njegove hudo ponesrečene primerjave s papežem. Papež je vrhovni poglavar rimske Cerkve, po cerkveni doktrini pa je nezmotljiv v vseh zadevah verske resnice. Je torej od Boga potrjeni razsodnik, tudi v moralnem razsojanju. Papež Frančišek se skuša izviti iz tega doktrinarnega korzeta, kar je storil tudi z navajano izjavo, in je s takim ravnanjem deležen zasluženega spoštovanja tudi čez okvire svoje Cerkve. Da pa bi Pahor zaslužil pohvalo za to, da odkrito prizna samoumevnost, da nima tovrstne avtoritete in da ni pooblaščen razsodnik o posameznih moralnih vprašanjih?

Vir nesporazuma je tudi predstava, da je z izrazom »moralna avtoriteta« treba razumeti političnega mesijo, ki bi avtoritarno rešil nakopičene probleme. Za takega mesijo je v zgodovini totalitarnih držav veljal vodja (duče ali firer): »Mussolini ima vedno prav!« Oziroma: »Firer, ukazuj, mi ubogamo!« Takega mesijo so pričakovali tudi v revolucionarni vznesenosti (na primer: »Zemlja je rodila tri junaške sinove, Enverja Hodžo, Tita in Stalina.«), sledile pa so avtoritarne ali pa totalitarne izpeljave. Ne, z moralno avtoriteto je razumeti le zaupanje, da imaš opraviti z osebnostjo, ki bo znala moralno opravljati svoje dolžnosti tudi v viharnih časih. Da imaš torej na izbiro politika, ki je sposoben biti državnik.

Voliš pa potem po metodi bližanja: najprej celotno pričakovanje, potem pa zmanjševanje zahtev korak za korakom do še najprimernejšega kandidata. V najslabšem primeru izbereš tistega, ki bo naredil najmanj škode.

Božidar Debenjak, Ljubljana