»Odhajam v Carigrad, ker se splača videti, kako bodo naši košarkarji v finalnem tekmovanju premagali ekipo Srbije in zmagali,« svoje optimistične napovedi danes na brniškem letališču pred odhodom na prizorišče tekmovanja ni skrival Marjan Zupančič iz Valburge, ki je potoval v spremstvu prijatelja. Podobnih navdušencev se je zbralo za eno letalo, potovanje pa sta po tem, ko si je slovenska reprezentanca z zmago nad Latvijo zagotovila nastop v polfinalu evropskega prvenstva, pripravili turistična agencija Kompas in Košarkarska zveza Slovenije.
Vzdušja s tekme nikoli ne pozabiš
»Bil sem že na mnogih prvenstvih,« se je pohvalil Zupančič, ki je svojo navijaško privrženost izkazoval že z oblačili in klobukom, in začel naštevati – Španija, Beograd... Tudi tokrat je pred odhodom v Turčijo po televiziji spremljal vse tekme naše izbrane vrste. »Ampak to je tako stresno, veste. Trpijo živci. Ko je konec, je pa neskončno lepo,« je opisal občutke po zmagoslavju domače reprezentance.
Da se spremljanje tako pomembnega tekmovanja v živo ne da primerjati z gledanjem prenosa tekme na zaslonu, je prepričana tudi Barbara Pirnat iz Ljubljane, ena redkejših predstavnic ženskega spola, namenjenih na prizorišče prvenstva. »Ko si tekmovanje ogledaš v živo, doživiš čisto drugačno vzdušje. Ljudje se mi pogosto čudijo in me sprašujejo, kako to, da mi ne zadostuje ogled tekme po televiziji. Pravijo, da se dogajanje bolje vidi po televiziji. Tega se zavedam tudi sama, vendar po televiziji tistega pristnega vzdušja nikakor ne moreš doživeti. Tega nikdar ne pozabiš in verjamem, da bo tudi tokrat tako.« Tudi Pirnatova se na takšno tekmovanje ne odpravlja prvič, nam je zaupala. Pa se žensko navijanje od moškega razlikuje? »Sploh ne. No, mislim, da smo ženske pri tem še bolj glasne kot moški,« ugotavlja.
V Carigrad namesto k pouku
Da bodo glasni tako zelo, da se jih bo slišalo skorajda do domovine, so napovedali tudi člani družine Flajs iz Tolmina. 14-letni Tjaši Flajs, ki bo zaradi spremljanja košarkarskih tekem v živo zamudila nekaj dni pouka, glasno navijanje na tekmovanjih, ki jih obišče z družino, ni tuje. »Raglje pogosto uporabljamo in tudi tokrat imamo pripomočke za glasno navijanje,« nam je zaupala. Kot zatrjujeta skupaj z mamo, v šoli težav zaradi napovedane odsotnosti Tjaša ni imela. »Sem edina iz razreda, ki odhajam v Carigrad. Učiteljica mi je rekla, naj uživam in naj močno navijam,« dodaja ob razmišljanju, da bi zagotovo kateri od sošolcev z veseljem zamenjal z njo.
»Včasih bi tudi mi s kom zamenjali mesto in se namesto za prodajni pult odpravili na ogled tekme,« se je izza stojnice z navijaškimi rekviziti oglasil Klemen Omladič iz podjetja Stadionshop, ki je uradni prodajalec artiklov Košarkarske zveze Slovenije. Spremljanje tekmovanj, najpogosteje preko zaslona, jemlje skorajda kot službeno dolžnost, ki jo, pravi, opravlja z užitkom. »Poznavanje dogajanja na posameznem tekmovanju pa nam pomaga tudi pri klepetu s kupci navijaških rekvizitov,« opaža. Slednji so šli danes pred poletom letala z brniškega letališča za med. Med najbolj pogostimi, s katerimi so se opremili navijači, so bili cilindri, zastave in pripomočki za obrazno poslikavo.
»Naj se vidi, od kod smo!«
Podoba navijačev je po mnenju naših sogovornikov zelo pomembna. »Prav je, da se že na prvi pogled vidi, v katero navijaško ekipo sodi gledalec tekmovanja,« je prepričan prodajalec Omladič. »Bolje se počutiš, ko si med množico ljudi in pripadaš točno določeni skupini,« dodaja. Z njim se strinjajo tudi ostali naši sogovorniki, ki smo jih ujeli pred letom v Turčijo. »Vsi bi morali biti oblečeni enako in opremljeni z enakimi kapami,« denimo meni Zupančič. Urošu Koželju iz Domžal, ki je s tega vidika na letališče prišel popolnoma nepripravljen, tako rekoč v povsem preprostem 'civilu', pa so takoj na pomoč priskočili prijatelji. »To kapo mi je dal kolega,« pokaže na cilinder na glavi. »Edino tega ne vem, zakaj je toliko ljudi s seboj vzelo navijaški šal, saj se vendarle odpravljamo v tople kraje,« se je čudil.
