Salo Flohr, nesojeni izzivalec

Salomon Flohr, velemojster kristalno čistega pozicijskega sloga, na svojem vrhuncu skoraj ni izgubljal partij. Bil je zvezda. Na Češkem so prodajali vodico po britju in cigarete z njegovim imenom. Po zmagi na veleturnirju v Moskvi leta 1935 je bil mladoporočeni Flohr na vrhu sveta. V rokah je kmalu imel nominacijo FIDE – postal bo izzivalec Aleksandra Aljehina.

Začetek je bil težak. Rojen je bil leta 1908 v številni in revni judovski družini v Galiciji. Med prvo svetovno vojno je izgubil starše; z bratom ju je kot siroti sprejela Češkoslovaška. Kot najstnik se je preselil v Prago, raznašal časopise in postal sijajen hitropotezni šahist. Preizkušal se je kot reporter in obiskal nekaj turnirjev v tej vlogi. Tako se je šahu začel resno posvečati. Leta 1929 je zablestel z drugim mestom v Rogaški Slatini. Šlo je le še navzgor: osvojil je močne turnirje v Brnu, Göteborgu in Hastingsu, bil drugi le za Aljehinom v Bernu in Londonu. Po dveh letih na veliki sceni je bil krepko med elitno deseterico! Dvoboja z Euwejem leta 1932 in Botvinikom leto pozneje je remiziral. Prvi je prekinil nori niz Aljehinovih turnirskih zmag.

Ker so se nad Evropo zgrinjali oblaki vojne, Flohr ni mogel zbrati denarja za dvoboj. Medtem mu je začela moč pešati. Na močnem tekmovanju AVRO, turnirju najboljše osmerice, je bil leta 1938 celo zadnji. A naenkrat je šlo za preživetje. S pomočjo prijatelja Botvinika je Flohr iz Prage pred Nemci z družino prebegnil v Moskvo. Igral je vse bolj po vzorcu: remi z najboljšimi, premagati slabše. Vlak za želeni dvoboj je tako odpeljal, prišla je vojna.

Flohr je bil tudi po vojni še skoraj nepremagljiv, a je bil na prvenstvih Sovjetske zveze vedno znova na sredini lestvice. Vse bolj se je posvečal novinarstvu, od sistema, ki ga ni navdušil, pa si je pragmatično izposloval nekaj ugodnosti za mirno življenje. Umrl je leta 1983.