Nesrečna zgodba o ponesrečeni gradnji osrednje mestne tržnice se vleče že deseto leto, podoba tržne ploščadi pa je iz leta v leto bolj klavrna. Dodatno jo je dotolkla avgustovska nevihta. Trajno je polomila več trobentastih senčnikov, ki so zaradi svoje nefunkcionalnosti že vseskozi ena izmed bolj prepoznavnih zgrešenih arhitekturnih rešitev mariborskega mestnega vodstva.
Jalovo iskanje boljše zastrešitve je zdaj dobilo novo sporno poglavje. Upravnik tržnice, komunalno podjetje Snaga, namreč pri izboru arhitekta ni na prvo mesto postavil kakovosti ali izvirnosti njegovega projekta za izvedbo, temveč izključno ceno. Najcenejši arhitekti pa so v mariborskem Biro Biro. V roku 72 dni bodo morali pripraviti projektno dokumentacijo, za kar jim bo Snaga plačala 18.620 evrov in DDV.
Pred oddajo vloge za izdajo gradbenega dovoljenja bo najcenejši projekt moral pridobiti še zavezujoče soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) in nezavezujoče soglasje zmagovalca arhitekturnega natečaja iz leta 2006 (Atelje Hočevar).
Klavrna rešitev Kanglerjevega mestnega arhitekta
Tržnica bi morala že od nekdaj imeti povsem drugačno podobo. Da ta pomembna prostorska pridobitev ne bo takšna, kot so si jo obetali meščani, se je pokazalo že oktobra 2008 ob odprtju novega objekta na Vodnikovem trgu. Na tržni ploščadi namreč zaradi nesoglasja ZVKD niso smeli postaviti velikih pomičnih tekstilnih streh, ki jih je predvidel izvirni projekt arhitektov Primoža Hočevarja, Roka Bendeta in Mitje Zorca.
Stojan Skalicky, mariborski mestni arhitekt v županstvu Franca Kanglerja, si je domislil nadomestiti fiksno streho s postavitvijo 50 platnenih dežnikov »trobent«. Strokovna mnenja o primernosti njihovega videza so bila različna, že takoj pa je bila enotna ocena uporabnikov tržnice: senčniki so zanič. Ne ponujajo nikakršne zaščite pred vetrom, meteorna voda pa se iz njih kar razliva po ploščadi. Ker jih upravnik ne zapira dosledno čez noč, se redno lomijo in trgajo zaradi sunkov vetra ali pod težo sveže zapadlega snega.
Boljšo rešitev je sprva iskala mestna občina Maribor in konec leta 2010 naročila nov projekt; Atelje Hočevar je tedaj predvidel postavitev strehe s prosojnimi fotovoltaičnimi paneli. Vendar so na ZVKD nasprotovali tako fotovoltaiki, kakor tudi fiksnemu nadstrešku. Novo idejno zasnovo je leta 2013 naročila Snaga, ki od novembra 2011 upravlja tržnico, vendar je tudi ta poskus nasedel zaradi nezadovoljstva spomeničarjev. Ti namreč terjajo, da mora biti konstrukcija nadstreška lahka, transparentna in mobilna.
Ogorčeni avtorji zmagovitega projekta
Čez štiri leta je Snaga zagnala nov poskus. Ni se odločila za javni (arhitekturni) natečaj, temveč je zgolj zbrala tri ponudbe, za izbor zmagovalne pa je bilo edino merilo cena. Snaga je povpraševala tudi v Ateljeju Hočevar, ki je ponudil najvišjo ceno: 33.950 evrov brez DDV.
Nad takšnim izbornim postopkom so zgroženi avtorji izvirne arhitekturne rešitve, saj so prepričani, da bi morali kot nosilci avtorskih pravic imeti prednost, poleg tega pa ne bi smela odločati cena, temveč kakovost. V Snagi njihove zahteve zavračajo na podlagi dveh pravnih mnenj, ki so jih naročili v odvetniških pisarnah Brence & Greifoner in Prebil & Potočnik. Po njihovem mnenju Snaga ni zavezana izvesti javnega natečaja v procesu iskanju nove arhitekturne rešitve, avtorji mariborske tržnice pa v tem procesu nimajo prednostne pravice do projektiranja novega objekta.
»Nevzdržno je, da mestna oblast tako kratkovidno operira s prostorom,« je kritičen Gregor Reichenberg, predsednik Društva arhitektov Maribor. »Po meni neznanem ključu so poleg na javnem natečaju izbranih avtorjev povabili še dve arhitekturni pisarni. Če kriterij za izbiro povabljenih skupin ni jasen in znan, je znan kriterij za izbiro zmagovalnega ponudnika. Ta je najnižja cena projektiranja, pri čemer se moramo zavedati, da ni znana likovna vsebina posega v prostor in ni znana velikost naložbe.« Reichenberga žalosti, da mariborska mestna oblast ne zna operirati s prostorom. »In če zamižim na eno oko in ji takšno neznanje oprostim, pa nikakor ne morem mimo dejstva, da bi morali, če že sami ne znajo, vprašati. Vse bolj opažam, da mestna oblast ne ve, da ne zna.«
