Zunanji minister Boris Johnson, ki ga je te dni vpliven konservativni lord razglasil za lenega, je zanikal to, kar trdijo v vseh ostankih britanskega imperija v Karibskem morju in njegovi okolici: da je britanska vlada zamujala s pomočjo in naredila vse premalo, še preden jim je orkan Irma pokazal zobe. Johnson trdi, da je kritika povsem neupravičena. Po njegovem se vlada trudi, kot se ni nikoli prej, da bi se odzvala na katastrofo, kakršne v tem delu Karibskega morja še ni bilo. Pred njim se je kritik branil obrambni minister Michael Fallon, posebno trditve, da sta se Francija in Nizozemska, ki prav tako še imata svoja ozemlja v Karibskem morju, odzvali veliko hitreje in učinkoviteje. Britanska vlada, obsedena z brexitom, je imela izredno sejo o naravni katastrofi šele potem, ko se je Irma že spravila nad Florido v ZDA. Rezultat te seje je petdeset britanskih policistov na letalu, ki je poletelo proti Karibskemu morju, da bi lokalnim oblastem pomagali pri preprečevanju plenjenja, ki žal vedno spremlja takšne naravne nesreče. Na Britanskih Deviških otokih, ki jih je Irma najbolj opustošila, jim pri tem že pomaga 125 britanskih vojakov.
Odziv sprva skoraj neviden
Britanska vlada je v Karibsko morje poslala dodatnih 500 vojakov, da bi na prizadetih ozemljih, ki so še pod britansko krono, pomagali pri posledicah opustošenja, torej na otokih Angvial, Turks in Caicos ter Britanskih Deviških otokih. V Londonu se obnašajo, kot da zavestno ne slišijo, da jim od tam očitajo predvsem to, da vlada ni storila ničesar v dneh, ko je bilo jasno, da bo Irma udarila po teh ozemljih. Prebivalci tako pravijo, da je bil odziv Londona skoraj neviden.
Orkan Irma je najprej divjal prek otočja Angvila, umrla je najmanj ena oseba. Orkan se je potem najbolj razdivjal na Britanskih Deviških otokih, kjer je za seboj pustil najhujše razdejanje, ki ga opisujejo kot zbombardiran kraj. Umrlo je najmanj pet ljudi. Britanski otok Montserrat, znan po delujočem vulkanu, je Irma samo oplazila brez resnih posledic, na otočju Turks in Caicos pa je orkan odnašal strehe, poplavljal ceste, uničeval daljnovode.
Pisali so drugače, kot ukrepali
Britanija ima še štirinajst tako imenovanih čezmorskih ozemelj. Večina so nekdanje kolonije, ki so vsepovsod, od Gibraltarja v Evropi do Falklandskih otokov v južnem Atlantiku, zaradi katerih je šla Margaret Thatcher v 74-dnevno vojno z Argentino, ko so jih njeni vojaki leta 1982 začasno zasedli. Največ britanskih čezmorskih ozemelj je v Karibskem morju (Angvila, Turks in Caicos in Britanski Deviški otoki). Velika večina je samoupravnih in imajo svoje ustave in svoje vlade, njihove guvernerje pa imenuje kraljica. Prebivalci so podaniki britanske kraljice in britanski državljani. Zato imajo povsem enake pravice kot državljani v Britaniji, tudi ko gre za zaščito pred naravnimi katastrofami, kot je bil orkan Irma. Britansko zunanje ministrstvo je leta 2012 celo objavilo belo knjigo, v kateri je zapisalo, da je zaščita čezmorskih ozemelj in njihovih prebivalcev ena najpomembnejših odgovornosti britanske vlade. Zapisalo pa je tudi: »Največje grožnje tem ozemljem so orkani, vulkani, potresi in cunamiji. Reševalne službe na majhnih ozemljih so težko kos večji nesreči. Britanska vlada se zaveda svoje odgovornosti in podpore v primeru večjih nesreč.«
Zaostali za Francijo in Nizozemsko
Britanska vojna mornarica je stalno prisotna v Karibskem morju z eno fregato in enim tankerjem. Zaradi krčenja vojaškega proračuna po finančni krizi leta 2008 pa tam ni več stalno prisotna ena izmed tako imenovanih pomožnih ladij, ki so vedno opremljene za pomoč v primeru naravnih nesreč. Britansko zunanje ministrstvo za karibska čezmorska ozemlja redno organizira seminarje o orkanih in redno ocenjuje njihovo pripravljenost za primer naravnih katastrof, a to ni zmanjšalo kritik odziva Londona na Irmo ali na trditev britanske vlade, da je nesmiselno hiteti s humanitarno pomočjo, ne da bi prej ocenili, kakšna pomoč je potrebna, kar zdaj delajo izvedenci, poslani iz Londona. Kritiki najbolj poudarjajo to, da sta se Francija in Nizozemska veliko hitreje in učinkoviteje odzvali, ker ima Francija v Karibskem morju (na otoku Martinique) oporišče s tisoč vojaki, dvema fregatama in helikopterji, Nizozemska pa več sto vojakov in dve fregati.
