Ministrstvo za kulturo je v osnutku Nacionalnega programa za kulturo med drugim predvidelo ustanovitev nove agencije za umetnost, vendar brez podrobnih pojasnil o njeni zasnovi. Razumeti je le, da naj bi šlo za neodvisen organ, ki naj bi odločal o programih in financiranju (predvsem) nevladnega sektorja. Mreža Asociacija, ki združuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce na področju kulture, je zato pretekli četrtek v Cankarjevem domu pripravila posvet o prednostih in slabostih agencijskega organiziranja. S tem so želeli, kot je uvodoma dejala predsednica Asociacije Jadranka Plut, »priti ministrstvu nasproti« pri iskanju ustreznih rešitev.
Načrti, ki se izjalovijo
»Edini razlog, ki ga navaja ministrstvo v prid ustanovitvi agencije, je ta, da je treba dati stroki večjo vlogo in možnost neodvisnega presojanja,« je pojasnila. »Seveda se lahko s tem strinjamo, a to samo po sebi še ne more biti argument za tako izrazito spremembo, kajti strokovne komisije na ministrstvu so že zdaj avtonomne pri svojih odločitvah.« Asociacija je pred časom naročila primerjalno študijo o priložnostih in tveganjih ob vpeljavi takega ali drugačnega »sveta za umetnost« v slovenski prostor; izvedel jo je nekdanji sekretar na ministrstvu Stojan Pelko, ki je povzel, da se je po svetu večina podobnih rešitev izkazala za manj uspešne od predvidevanj. Podobno je ugotavljal osrednji gost razprave, britanski strokovnjak za kulturne politike Robert Palmer: »Mnoge agencije ne delujejo pregledno, odgovorno ali učinkovito, čeprav so bile ustanovljene prav s tem namenom.«
Palmer je v predavanju orisal tri glavne modele financiranja kulturnega sektorja: centraliziranega, kjer kulturno politiko oblikuje država, ki poskrbi tudi za financiranje in določa način razdeljevanja sredstev; decentraliziranega, v katerem vlada za razdeljevanje sredstev pooblasti neki drug, od ministrstva načeloma neodvisen organ; in mešanega, ki bi bil po njegovem mnenju za Slovenijo nemara še najprimernejši. Vsekakor bi morala sprememba modela po njegovem ustrezati širši »kulturni ekologiji« Slovenije, v jedru katere sta resda umetnost in kulturna politika, vendar sega tudi dlje – na področja, kot so regionalni razvoj, turizem ali urbanizem.
Hkrati bi morala zasnova agencije izhajati tudi iz jasne opredelitve vrednot, ki naj bi jim sledila – je pomembnejša preglednost delovanja ali učinkovitost, podpora kakovosti ali omogočanje dela čim večjemu številu ustvarjalcev? Razlogi za ustanavljanje so namreč lahko različni. »Princip agencije oziroma sveta za umetnost izvira iz anglosaksonskega sveta; namen takega telesa je ločitev procesov odločanja in delitve sredstev od sfere političnih in kulturnih elit. Pri tem naj bi neodvisna strokovna presoja zagotavljala tako kakovost produkcije kot pluralizem estetik, vsebin in interesov, svoboda umetniškega izražanja pa naj bi bila varna pred pritiski vsakokratne oblasti,« je pojasnil Palmer.
Toda temu idealu se praksa le redko približa: ko glavnino sredstev prispeva država, se določeni meri vmešavanja politike ni mogoče izogniti, prav tako je težko najti neodvisne strokovnjake, ki ne bi imeli osebnih interesov znotraj nekega področja. Opozoril je tudi na neprijetne stranske učinke agencij, kot sta zmanjševanje proračuna za kulturo ali prelaganje odgovornosti politike za razvoj področja na druge, različne pomisleke je v nadaljevanju razprave izrazilo tudi več glasov iz nenavadno številnega občinstva.
