Tako Festival slovenskega jazza, ki vam ga je pred petimi leti zaupalo Jazzovsko društvo in bo letos že trinajstič, kot ljubljanski jazz festival koreninita v našem prvem jazz festivalu v šestdesetih letih na Bledu.

Neposredno je tradicijo jazz festivala na Bledu nadaljeval ljubljanski jazz festival, so bili pa že na Bledu zraven jazzisti in organizatorji, ki so pozneje v Ljubljani zasnovali še Festival slovenskega jazza. Pri 8. in 9. ediciji festivala smo se jim na Ravnah pridružili kot »prireditelji zunaj Ljubljane«, a ker je osrednja organizacija takrat že opešala, izpadli so tudi iz državnega sofinanciranja, so festival predali nam. S Francijem Kokalom sva se obvezala, da bomo obdržali koncept festivala – da bomo igrali slovenske kompozicije. Proračun festivala je majhen, brez entuziazma številnih sodelavcev ne bi šlo. Naš problem ni le v tem, da se ukvarjamo z glasbo z obrobja, tudi mi smo na obrobju in oddaljeni od središča pozornosti, tako poslušalcev kot morebitnih sponzorjev.

Kako ste festival vendarle profilirali, odkar je na Koroškem?

Vsako leto sodeluje kakšnih sto slovenskih in tujih glasbenikov, kakovostnih in s svežimi projekti. Najodmevnejši so projekti iz naše produkcije, z našimi otroki. Šole in glasbene šole so tudi same poiskale pot do nas: Zavod Petida iz Mežice vodi ustvarjalne delavnice z otroki, Šolo jazza pripravimo z ravensko glasbeno šolo in udeleženci potem koncertirajo osnovnošolcem. Tudi s srednješolci se pogovarjamo o jazzu. Baza sodelujočih je široka, tako sodelavcev kot tistih, ki jih vpletemo v naše dogodke.

Izdajamo tudi občasnik Jazzopis, ki ga od letos naprej ureja Nina Novak iz Jazzetna.com in ki je edini jazzovski časopis v Sloveniji. Prav radi bi, da bi nam to idejo »ukradel« kdo, ki je publicistično močnejši. Hoteli smo brati o jazzu in smo pač naredili časopis.

Bližnja Celovec in Gradec imata jazzovsko tradicijo, o jazz vzdušju na Ravnah pa lahko govorimo šele zadnjih nekaj let. Kako to?

Na Koroškem je bil včasih jazzist samo trobentač Samo Kolar, ki je študiral v Gradcu, zdaj pa je profesor na ravenski glasbeni šoli in s srcem sodeluje tudi pri naših projektih za otroke, predvsem v Šoli jazza. V zadnjih letih se je tukaj nedvomno ustvarila baza ljubiteljev jazza, naredili smo velik korak med tem, kar je bilo, in tem, kar je zdaj. Našega jazz abonmaja pa ne bi bilo brez mladinskega kluba Kompleks, ki ima za naše dogodke najprimernejšo infrastrukturo. Kompleks je po mojem mnenju eno najboljših akustičnih prizorišč v Evropi za jazz.

Ta klub je zdaj osrednje prizorišče festivala, nekaj dogodkov bo v Kulturnem domu, na prostem, letos bo koncert gospela v cerkvi, še vedno pa nismo vseprisotni. Želimo si, da bi mesto povsem zadihalo z jazzom. Na Ravnah imamo odlično športno infrastrukturo, pa komajda zadostno kulturno infrastrukturo in ponudbo. Ampak naša prizadevanja očitno niso zaman, niti širše v regiji, kajti tudi v Slovenj Gradcu so se v okviru društva Huga Wolfa začeli posvečati organizaciji jazzovskih dogodkov.

Na letošnjem festivalu boste jazz prepletli s kiparsko umetnostjo, spodbudili ste tudi nastanek novih kompozicij.

Ta posebnost bo koncert za formo vivo, jazz kvartet in elektroniko, ki ga bo vodil vibrafonist Vid Jamnik. Zasluga gre tudi glasbeniku Tomažu Apohalu, ki se je dolga leta prebijal skozi pomisleke odgovornih v muzeju, da lahko forme vive, ki so prvotno kiparske skulpture, uporabimo za glasbene inštrumente. Projekt se zdaj imenuje Viva jazz forma in se bo nadaljeval še na drugih formah vivah po mestu in tudi med zimo, ko bodo gostujoči glasbeniki namesto običajnih jam sessionov v Kompleksu improvizirali na formi vivi. Morda dobimo celo kakšno novo, ki bo že v osnovi zasnovana kot inštrument. Vendar ima mesto urbanistični problem, kam še umeščati nove forme vive, a vseeno bi se takšni prostori našli in lahko bi spet vabili k nam kiparje z vsega sveta.

Ustvarjalnost spodbujate tudi pri otrocih. Kako bodo »lovili« zvoke mesta?

V okviru delavnic bodo otroke odpeljali po mestu, da mu prisluhnejo. Zatem bodo izdelali inštrumente in igrali, kar so slišali. Zanimivo je, da otroci iz bližnje vasi Kotlje, kjer je več narave, igrajo »lepšo« glasbo, več recimo posnemajo ptičje petje, kot otroci z Raven, kjer je veliko hrupa, tako zaradi prometa kot železarne. Nedvomno bi v vsakem kraju otroci ustvarili drugačno glasbo. Lani so v okviru medgeneracijskih srečanj na podlagi zvokov risali svoje mesto, tokrat pa bodo izdelali animirani film, ki ga bodo potem v živo glasbeno pospremili.