Osnovne pogoje za to vsekakor ima, saj je posnet po eni od najbolj priljubljenih mladinskih knjig pri nas, 30 let stari zgodbi Primoža Suhodolčana o dolginu, ki je zaradi svoje višine moral spati v dvosobni postelji. Čeprav so morda otroške želje in pritiski odraslih brezčasna tema, pa se na trenutke zdi, da se film zaradi časovne oddaljenosti prvotne zgodbe večkrat znajde v škripcu, koliko se prepustiti duhu časa in koliko slediti izvirni zgodbi.
Režiser Boris Petkovič se sicer s tem problemom spopade dokaj elegantno, saj filmu, ki temelji na razmeroma verjetni zgodbi, dodaja elemente nadrealnega in prismuknjenega, kar mu omogoča, da izkrivlja perspektivo, pretirava v karakterizaciji odraslih in otroke prepričljivo postavlja v situacije, ki bi se v današnjem svetu seveda razpletle drugače. V tem spominja na prijeme Dannyja DeVita v filmu Matilda in pa seveda na opus Wesa Andersona. V takšnem okolju nekoliko zastarel jezik, predvsem besedne domislice košarkarjevega najboljšega prijatelja Smodlaka (Matija Brodnik), delujejo bolj verodostojno, čeprav še vedno malce nerodno. A film kljub temu, da je očitno doživel nekatere prilagoditve času, kar je vidno predvsem pri liku Metke, ki je tokrat novinarka šolskega časopisa in spletne strani, ostaja zunaj časa, verjetno dovolj, da bo lahko ohranil svojo aktualnost še za naslednje generacije.
Posebno omembo si zaslužijo kostumi, ki so videti, kot da so ušli iz filma Veličastni Tenenbaumi, in ki na zabaven način rešujejo že omenjene časovne zagate, svojevrsten pojav pa sta pomočnika trenerja konkurenčne ekipe, ki sta scenaristično skorajda povsem odveč, a zaradi neke čudne konstelacije zvezd vendarle obstajata, ter uporaba pesmi Moja mama je strela skupine Sokoli, ki generacijsko precej izstopa, a je zaradi svojega besedila v sozvočju z vzdušjem filma.
Košarkar naj bo je korekten filmski izdelek, ki svoje šibke točke precej dobro prekriva s simpatičnostjo in prismuknjenostjo. Čeprav je verjetno bogokletno biti pretirano kritičen do igre najstnikov, bi si v glavni vlogi Rante morda želeli bolj suverenega igralca, kot je Klemen Kostrevc, a velik del bremena prevzameta Smodlak in Metka, torej Matija Brodnik in Gaja Filač, ter seveda odrasli, predvsem Gojmir Lešnjak in Marko Miladinović, ki sta odlična v vlogah profesorja Tundre in trenerja Salte, svoje pa dodajo Lado Bizovičar v vlogi konkurenčnega in bolj preračunljivega trenerja ter za vlogo najbrž malce premlada Ana Maria Mitič in Matjaž Javšnik v vlogi Rantovih staršev.
