Najbolj znamenito orožje Ljubiše Samardžića, igralca, od katerega se te dni poslavlja vsa nekdanja Jugoslavija, je bil šarac. Puškomitraljez MG-42 ali M-53, kot so ga poimenovali v Zastavi iz Kragujevca, potem ko so ga v petdesetih letih prejšnjega stoletja začeli izdelovati po načrtih starega nemškega puškomitraljeza, kakršnega je nemška vojska uporabljala v drugi svetovni vojni.
A nihče ga ni uporabljal tako kot Ljubiša Samardžić v filmih. On je 11,5-kilogramsko mrcino vihtel stoje. Z roko. In nikomur ni tako pristajal. Kot je povedal v intervjuju za Dnevnik leta 2015, je šarca nosil v vsaj 20 filmih. Tako v Kozari, prvem velikem partizanskem filmu iz leta 1962, in Desantu na Drvar iz leta 1963 kot v Bitki na Neretvi iz leta 1969. Samo v Sutjeski je bil zadolžen za top.
Vabili so ga v Hollywood
V partizanskih filmih je bil redko človek iz ozadja, praviloma je bil veder, a v akciji odločen mladenič iz prve bojne vrste. Vabili so ga tudi v Hollywood, vendar je imel tisti čas že podpisano pogodbo za snemanje Bitke na Neretvi. Podobno košarkarju, ki zavrne igranje v ligi NBA, zato pa doma naredi najboljšo možno kariero, v kateri ni odigral niti ene vloge negativca. Vedno je bil na pravi strani, četudi kot kriminalec. Kot na primer Črni Roko v Kam gredo divje svinje, nadaljevanki iz leta 1971, še danes navdušujočem remek delu hrvaške kinematografije. Najboljši jugoslovanski vestern, v katerem, čeravno je bila zgodba postavljena v čas druge svetovne vojne, glavni junaki niso bili partizani, ampak rivalske skupine kriminalcev in črnoborzijancev iz ruralnih predmestij Zagreba. Podili so se po savskih nasipih. Rokova ekipa je z narodnoosvobodilnim bojem sicer simpatizirala in sem ter tja tudi kaj pripomogla, vendar pa so glavne igre igrali predvsem za svoj žep. »Roko je bil hraber človek z obrobja življenja. Bistveno je tudi, da so serijo snemali v času hrvaškega maspoka in da je sprva doživela odpor. Je človek, ki se bori za svojo družino in ne izbira sredstev, ko se bori za svoje dostojanstvo, obenem pa dela vse, da bi zmagala pravica,« je Samardžić sam pojasnil glavnega junaka.
Negativec ni bili niti, ko je igral lenobo. Borivoje Šurdilović - Šurda, lik iz še enega televizijskega velehita, iz nadaljevanke Vroč veter iz leta 1980, je to vendarle bil. O tem je sam povedal: »Šurdov karakter je dejansko precej blizu moji naravi. Sam sem z juga Srbije in zelo dobro poznam to miselnost. Sočasno sem vztrajal, da naj bo soigralec Čkalja, ki je bil takrat prva violina kinematografije in televizije. Rekel mi je: 'Da, in igral bom tako, kot ti igraš v filmu.' Dojel je, da se mu ni treba poigravati s karakterjem, temveč je treba odigrati iskreno, da bi komičnost dobila še večjo moč. Kajti če ne igraš iskreno, ampak si afektirano komičen, gledalcev nikdar ne dosežeš stoodstotno. Moja ideja je bila dvojna kava, k pripravi in pitju katere se Šurda vedno zateče, ko se mu ne ljubi delati, ko bi koga rad spregledal ali osmešil. Sirtaki pa sem vadil nekaj tednov. Na koncu sem obvladal obrat. Kot tudi potezo, ko z razdalje vržem klobuk na obešalnik in spretno zadenem. To so vrhunski štosi, ko občinstvo reče: Jeee!«
V Pulju z uspešnico in eksperimentom
Ne, gospod Samardžić občinstva ni obremenjeval, ampak ga je sproščal. Imel je ta talent. Čeravno daleč od tega, da je igral samo v uspešnicah. Spustil se je marsikam drugam. Igral je tudi za Boštjana Hladnika, v filmu Peščeni grad. Po tem filmu se ga je tudi oprijel vzdevek Smoki. Tako je leta 1962 na filmskem festivalu v Pulju sodeloval z največjo uspešnico (Kozara) kot tudi z največjim eksperimentom, s Hladnikom. Prav tako sam je rekel: »Najhrabrejši film tistega časa je naredil Jože Babić. Naslov je Po isti poti se ne vračaj, obenem je to debitantski film Radka Poliča. Takrat so bosanski delavci prihajali v Slovenijo na delo. Igral sem Abdula, bosanskega delavca, ki se zaplete s Slovenko. Spomnim se, kot da bi bilo danes: Jože me je poklical pred premiero, češ da je film vznemiril Slovence in da se pojavljajo nasprotovanja. Pred kinom je bila res zbrana skupina ljudi, ki so žvižgali. No, ko se je film končal, smo doživeli ovacije.«
Ljubiša Samardžić, leta 1936 v Skopju rojeni potomec rudarja, ki je šel v Beograd na željo matere namesto medicine študirat pravo, končal pa kot igralec, je tako kot Bata Živojinović in Boris Dvornik prvorazredni simbol Jugoslavije. Samardžić je bil vezni člen, ki se je leta 2008 brez težav z osebnim avtom odpeljal do Splita na Dvornikov pogreb. Dvornik in Živojinović sta bila sprta. On ni bil sprt z nikomer. Eleganten, zadržan, vendar vedno veder gospod. Pri 80 letih je zmogel brati brez očal. »A sad adio,« si ljudje v slovo od ljubljenca govorijo te dni. Svet živih je zapustil nemara najbolj priljubljen igralec nekdanje Jugoslavije.
