»Poglejmo tale srebrni javor nasproti poljanske gimnazije,« reče arborist Nejc Praznik iz Snage, potegne na plan tablico, klikne na zemljevidu na drevo in že ima vse njegove podatke. Obseg debla, približno višino, datum saditve in vso njegovo zgodovino. To omogoča digitalni kataster mestnih dreves, ki pa ga mora Snagina ekipa za mestno drevje redno posodabljati. Praznik zato skoraj vsak dan pregleduje drevje in vnaša v sistem nove podatke ter fotografije. »Na vsakih 12 do 18 mesecev naj bi pregledali vsako drevo. Najboljše je, da ga vidim z listjem in brez. V katastru odkljukam priporočene ukrepe in po potrebi interveniramo,« razloži arborist, ki tudi po službi ne gre na sprehod, ne da bi si opažanja zapisoval v glavi.
Natančen popis, na katerem med drugim izmerijo tudi obseg debel in podobno, na drugi strani izvedejo vsakih nekaj let. Nazadnje je bilo to leta 2014 in takrat je na površinah v lasti ljubljanske mestne občine raslo okoli 44.000 dreves. Zelo veliko število, a zaradi tehnologije je njihovo vzdrževanje veliko lažje. Digitalni kataster dreves strokovnjakom omogoča celo načrtovanje dela iz pisarne. »S pomočjo vpisovanja sprememb bi se dalo teoretično napovedati, koliko dreves se bo prihodnje leto posušilo in jih bo treba odstraniti. In ko naročimo dela na enem delu Ljubljane, lahko v sistemu preverim, ali bi lahko spotoma opravili še kaj v bližini,« pojasni inženir gozdarstva, ki se je specializiral za arboristiko.
Nikoli preveč ene vrste
Najpogostejše drevo v prestolnici je zagotovo ostrolistni javor, ki so se ga stroka in ljudje že malo naveličali, zato zdaj pri snovanju novih zasaditev redkeje posežejo po njem. »Večkrat izbiramo kultivarje (s selekcijo vzgojena rastlina, op. a.), ki so pogosto bolj odporni, žlahtnjenje rastlin pa je privedlo celo do tega, da lahko izbiramo drevo glede na to, kako se bodo listi obarvali jeseni,« pove Nejc Praznik iz Snage.
V preteklosti so bili dolgo v modi tudi divji kostanji, ki pa v zadnjih letih porjavijo že avgusta. Vendar to ni znak jeseni, ampak dokaz, da je drevo bolno. Kostanji praktično na vseh lokacijah izgubljajo boj s kostanjevim listnim zavrtačem, poleg tega jih napadajo še sušice. Zaradi njihove velike ranljivosti jih tako danes sadijo le še v zavarovanih kostanjevih drevoredih. »Iz tega je jasno, da se nikoli ni pametno zagnati v sajenje ene vrste dreves, ker lahko ostanemo brez vseh dreves, ko se pojavi škodljivec, specifičen za to vrsto,« komentira arborist.
Večinoma so sicer krivec za to, da morajo odstraniti drevo, glive. Te so tudi glavni razlog, da so letos porezali Marmontovo lipo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Dr. Jože Bavcon priznava, da če bi bilo drevo na bolj obljudenem mestu, bi morali že zdavnaj izvesti ta poseg. Odlašali so zaradi njegove zgodovinske vrednosti, a na koncu je bilo že nevarno. »Saj drevesa so vedno povezana z glivami, ampak vitalna drevesa stimulirajo, pri oslabelih pa pospešijo odmiranje. Narava ne gleda na osebke, ampak na preživetje vrste, in nič drugače ni v mestih,« poudarja cenjeni botanik.
Narave ne gane, Plečnika tudi ni
Dolgoletni vodja ljubljanskega Botaničnega vrta dobro ve, da je odstranjevanje dreves pri nas zelo občutljiva tema. Spomni se cele vrste vstaj. Krilatega oreškarja v Plavi laguni ljudje niso hoteli dati, a mu je v podhodu preprosto zmanjkalo prostora. Vrbe na Trnovskem pristanu so danes spet lepe zelene – če ne bi starih odstranili, bi se zvrnile na nabrežje. Kot zanimivost pa dr. Bavcon spomni, da se je arhitekt Jože Plečnik požvižgal na ogorčenje ljudi, ko je dal na Kongresnem trgu posekati stoletne hraste in jih nadomestiti s platanami, ki zobu časa kljubujejo še danes.
Iz zgodovine se lahko veliko naučimo, poznati je treba biologijo vrst in razumeti, da imajo drevesa v mestu krajšo življenjsko dobo, strne direktor Botaničnega vrta. Koliko let bo drevo dočakalo, je zelo odvisno tudi od posegov v njegov talni obod, ki je približno tako velik kot njegova krošnja. Ko so pred leti pred vrtom delali napeljavo, je delavce opozoril, da ne smejo preblizu korenin, a se tega niso dobro držali in vsa drevesa so padla čez tri leta.
»Drevesa si zapomnijo. In v mestih jih je treba posekati, še preden so zrela za posek. Kostanje po Ljubljani je treba odstraniti, še preden padejo, tukaj ni prostora za emocije. Narava je neusmiljena, in če je nekaj slabo, to podre, v mestu pa mora odločati človek,« ostaja realen. Občini priporoča predvsem sajenje avtohtonih in medonosnih vrst dreves. Na Slovenski cesti je tako drevored malih jesenov, na Špici pa mokovcev, in zdaj spremljajo, koliko sta sušno vzdržni ti dve vrsti.
