Vodstvu Akademije za glasbo podtika premeteno lobiranje za izgradnjo nepotrebne megalomanske dvorane in podobno. Morda je bilo premeteno lobiranje potrebno v komunističnih časih gradnje Cankarjevega doma, danes prav gotovo ni. Potrebe Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ki vključujejo tudi skromno večnamensko dvorano (po velikosti primerljivo z novo dvorano ljubljanskega srednješolskega konservatorija), so bile namreč transparentno potrjene skozi vse potrebne strokovne postopke znotraj Akademije za glasbo, Univerze v Ljubljani, Ministrstva za izobraževanje in šport RS, Vlade RS in Mesta Ljubljane. Vsekakor populizem, ki ga uporablja gospod Rotovnik s svojimi bombastičnimi izjavami o megalomanskem načrtovanju in zapravljanju denarja itd., nima nobene zveze za realnostjo, ki je povsem nasprotna. Pri dvorani (in vseh prostorih Akademije za glasbo) gre za nujno, racionalno in skromno načrtovanje.

Ker pa gospod Rotovnik omenja, da morajo obstoječe dvorane upoštevati javni interes za kulturo in izobraževanje, se mi zdi nujno odgovoriti tudi na to trditev, ki je v veliki meri zavajajoča. V realnosti se namreč ta javni interes (velja za vso »množico« obstoječih dvoran v Ljubljani) kaže le v tem, da ima Akademija za glasbo na letni ravni za svoj odličen simfonični orkester na voljo Gallusovo dvorano Cankarjevega doma za eno popoldansko vajo in večerni koncert ter še en termin za orgelski koncert. To je vse in tako je bilo tudi v času njegovega direktorovanja.

Andrej Grafenauer

dekan Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani