»V Sloveniji nas ljudje sprejemajo in tu se počutimo v redu. Ostali bomo. Za vedno.« Včeraj, ko so na Brdu pri Kranju ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, njeni kolegi iz balkanskih držav ter predstavniki EU razpravljali o »integrativnem upravljanju notranje varnosti na zahodnem Balkanu«, o migracijah, varovanju meja in terorizmu, je mladi Iračan Husein sedel v pisarni Slovenske filantropije na Viču in hvalil svoje »novo življenje«. V Slovenijo je z družino prišel pred letom dni. Dobili so status begunca in si našli stanovanje. Sam trenutno obiskuje intenzivne tečaje slovenščine. »Ostali bomo, čeprav mnogi begunci odhajajo naprej.« Husein (ime je na njegovo prošnjo spremenjeno) je veder fant. Pravi, da je v Sloveniji našel prijatelje, ki ga podpirajo.
Še vedno na prepihu
Husein pa se zaveda, da je mnogim drugim beguncem v Sloveniji (pre)težko. Res je, da »Slovenija postaja za prosilce za azil ciljna država«, kot je opozoril komisar Sveta Evrope Niels Muižnieks. A je še vedno predvsem tranzitna država. Zato Evropska unija, ki z balkanskimi državami sodeluje v procesu Brdo, od Slovenije, ki varuje zunanjo schengensko mejo, pričakuje oster nadzor nad tem, kdo prehaja čez njeno ozemlje. Velja domneva, da z migranti v Evropo prihaja tudi terorizem. Varnostne službe med drugim opozarjajo, da se po balkanski poti v Evropo vračajo borci, ki so se borili za Islamsko državo.
To je en vidik migracij. Husein pa je v azilnem domu spoznal številne, ki so – kot pravi – sprva iskreno želeli ostati v Sloveniji. A so po nekaj mesecih obupali nad počasnostjo obravnave njihovih prošenj za azil, nad nekaterimi – kot sam pravi – nezainteresiranimi socialnimi delavci, nad izrazito nizko denarno podporo (18 evrov na mesec) in nad negativnimi odločbami. »V nekem trenutku so se začele širiti govorice, da v Nemčiji veliko lažje dobiš azil, stanovanje, denarno podporo in službo,« pravi Husein. Takšni pogovori so med prosilci za azil pogosti, saj zahodnoevropske države zanje ostajajo »obljubljena dežela«.
»Vzrokov za odhode prosilcev je več: sorodniki, prijatelji, znanci, socialna mreža v eni od držav EU ter prepričanje, da imajo v drugih državah boljše možnosti za življenje in bivanje,« ugotavljajo tudi v novoustanovljenem vladnem uradu za oskrbo in integracijo migrantov. Sami sicer zatrjujejo, da za prosilce za azil ustrezno poskrbijo. Septembra so se osredotočili zlasti na šolanje otrok. »Ob začetku šolskega leta so bile družine, ki imajo šoloobvezne otroke, vpisane v osnovno šolo Livada (v Ljubljani, op. p.), preseljene iz izpostave azilnega doma Logatec v prostore azilnega doma v Ljubljani. Zagotovili smo jim vhod, ki je ločen od preostalih prebivalcev doma (samskih moških, op. p.), in posebne sanitarije s prho, ki jo je mogoče zakleniti,« nam je povedala vodja sektorja za sprejem in oskrbo Katarina Štrukelj. »Za predšolske otroke smo v knjižnici uredili tudi kotiček, kjer potekajo različne aktivnosti, in zagotovili učno pomoč za šoloobvezne otroke. Prostočasne aktivnosti za otroke izvajata dve nevladni organizaciji, med tednom dopoldne in popoldne, ob sobotah pa ves dan.«
Odhajajo tudi begunci iz evropskih kvot
Vendar vse kaže, da se tudi za tiste, ki azilne postopke prestanejo v azilnem domu in vmes ne odidejo iz Slovenije, težave po pridobitvi statusa nadaljujejo. »Že po pridobitvi statusa ljudje še kar ostajajo v azilnem domu, saj sta integracijski hiši polni,« pravi vodja programa za begunce v Slovenski filantropiji Franci Zlatar. V integracijskih hišah v Mariboru in Ljubljani je skupaj le petinpetdeset mest, ustanovitev nove hiše na Škofijah pa je politika blokirala. »Težave povzročajo tudi lastniki zasebnih stanovanj, ki izkoriščajo stisko beguncev in navijajo cene,« opozarja Zlatar. »Tudi če se pozneje situacija uredi, imajo begunci občutek, da stvari v tej državi ne funkcionirajo. Zato mnogi iščejo možnosti, da bi šli drugam.«
Novost na tem področju pa je, da iz Slovenije že odhajajo tudi družine, ki so bile k nam premeščene na podlagi evropskih kvot. »Družina, ki je iz Grčije prispela istočasno kot mi, je odšla že kar isti dan, ko je dobila status,« pravi Husein. »Zdelo se jim je, da bodo v Nemčiji našli boljše življenje. Nam pa je dobro tu.«
