V neke vrste znanstveni fantastiki so vozniki in kupci avtomobilov živeli že do sedaj. Če ne drugje, pri tem, da vozimo čistejše avtomobile. Da, so čistejši, a ne toliko, kot nas želijo prepričati proizvajalci. Staknili smo glave in si rekli, da to ni dobro, da mora biti teh strupov manj. In si izmislili lep standard Euro. A ker je že Einstein vedel, da prostor in čas nista stalnica in da je vse zelo relativno, je tudi razumevanje členov v evropravilnikih zelo odvisno od tega, kako se jih bere. Proizvajalci so hitro našli luknje, da so zadostili črkam pravilnika. No, če ni šlo tako, so si pa pomagali s kakšnim novim trikom ali prevaro. Dokler seveda ta milni mehurček ni počil, in to zelo na glas.
Meritve v najbolj idealnih pogojih, v laboratoriju, s takšno ali drugačno elektroniko in še čim, so imele z vsakdanjim prometom vedno manj in manj kaj skupnega. Do danes. Dobesedno. Kajti zdaj je stopilo v veljavo novo pravilo določanja količine izpušnih snovi WLTP (Worldwide Harmonised Light Vehicle Test Procedure), ki velja za vse nove modele na evropskem avtomobilskem trgu, čez eno leto pa bo veljal tudi za vse na novo registrirane avtomobile. Poleg laboratorijskega testa bodo morali namreč avtomobili prestati še test v resničnem prometu. Končna ocena bo torej sestavljena iz testa v laboratoriju in testa v vsakdanjih prometnih konicah, kolonah, med stanjem pred rdečo lučjo na semaforju… Bomo videli, kako drugačni bodo zdaj ti rezultati.
Ne pravimo, do do zdaj večina proizvajalcev ni goljufala, seveda so se našle izjeme, ampak je bil način opravljanja teh testov tako ohlapno napisan, da je bilo mogoče vse. Da smo potem na testih redno ugotavljali, da je bila povprečna poraba vedno – tudi tukaj je bilo le nekaj izjem – presneto višja, kot so se radi ponašali proizvajalci. In zdaj? Ostrejši standardi so tu, kot sami pravijo pri proizvajalcih avtomobilov, bodo v prihodnje dovoljene vrednosti škodljivih izpuhov iz generacije v generacijo še manjše. Z drugimi besedami, birokrati jih bodo bolj in bolj stiskali za vrat, in potem je tukaj le nekaj enostavnih rešitev. Slediti tem zahtevam ali pa se odpovedati recimo dizelskim motorjem in preklopiti na elektriko ali vsaj hibridno kombinacijo z bencinskim motorjem.
Potem bi lahko vse te birokrate, ki držijo za vrat proizvajalce, vprašali le, kdaj bodo te standarde uveljavili za termoelektrarne. Če so električni ali hibridni avtomobili bolj čisti, bi bilo zanimivo pogledati, od kod pride vsa ta elektrika. Več kot bo na cestah »električarjev«, bolj bodo termoelektrarne bruhale strupe v ozračje. Torej so samo stopili z dežja pod kap. Po Eurostatovi statistiki kar 49 odstotkov elektrike v 28 državah EU pride iz termoelektrarn, 26 iz jedrskih elektrarn in 12 iz hidroelektrarn. Vetrne elektrarne prispevajo 10 odstotkov elektrike, preostale 4 odstotke pa drugi viri. So to dovolj zgovorne številke?
