Letošnji blejski forum ne bi mogel biti bolj različen od lanskega. Slovenija je z enim glasom zelo jasno, nedvoumno in neposredno povedala, da je mednarodno pravo in mednarodne pogodbe treba spoštovati, da to spada med temeljne evropske vrednote in da to pričakuje tudi od svoje hrvaške sosede. Predsednik države, premier in zunanji minister so to osrednjo idejo svojih uvodnih nastopov predstavili direktno in brezkompromisno. Za bolj občutljive udeležence so biti trije nastopi morda preveč grobi in retorično neizpiljeni. Kot da bi trije govorniki tekmovali, kdo bo to naredil bolj neposredno, tako rekoč z macolo. Želeli bi si bolj tankočutne delitve vlog, kjer bi vodilno sporočilo trije govorci lahko predstavili bolj skladno s pooblastili in vlogo, ki jo imajo v nacionalni politiki. Oziroma po stari preizkušeni metodi »dober-slab policaj«.
Manj vidno dimenzijo foruma je predstavljala intenzivna bilateralna aktivnost v njegovem zakulisju. Kot na začetku slovenske diplomacije, v času prizadevanj za mednarodno priznanje in prepoznavnost Slovenije, so si visoki tuji udeleženci foruma podajali kljuke pri zunanjem ministru, premierju in predsedniku. Mladi diplomati so imeli polne roke dela, da v vlogi častnikov za zvezo vsakega ob pravem času pripeljejo na dogovorjeno mesto. V nastopih visokih gostov kot panelistov ali v njihovih izjavah za medije se je to obrestovalo. Včasih na neposreden način, pogosteje bolj zavito in posredno, odvisno od njihovih lastnih nacionalnih interesov in bilateralnih odnosov s Hrvaško, so potrdili pomen spoštovanja mednarodnega prava in nujnost izvajanja mednarodnih pogodb. Tudi multilateralni predstavniki iz EU, Nata, OECD in od drugod so prihajali s podobnimi, res zadržanimi, vendar vseeno pomembnimi sporočili.
Ta teden za hrvaške predstavnike na Bledu, kljub čudovitemu vremenu in odlični organizaciji ter vrhunski kulinariki Ane Roš, ni bil prijeten. Zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić je poskušala obtožbe o kršenju mednarodnega prava nasloviti predvsem na Slovenijo zaradi »kontaminacije« arbitražnega postopka, vendar verjamemo, da pri tem ni bila prav uspešna. Blejski forum je pokazal, da lahko da dobro premišljena in usklajena diplomatska ofenziva pozitivne rezultate in kompenzira manko kakšnih drugih elementov državne moči. Pokazal pa je tudi, da slovenska politika zna in zmore stopiti skupaj.
Nekateri so razočarani, ker so pričakovali več. Veliko več. Da se Hrvaški začne dogajati nekaj podobnega, kot se dogaja Poljski. Pričakujejo in zahtevajo, da bosta Evropa in soseščina bolj odločno in hitreje stopili na našo stran. Vendar velja biti realist. Multilateralni mlini meljejo počasi. Pogosto prepočasi. Vendar vztrajno. Nam se vendar ne mudi. Kar zadeva nas, je meja določena. Kam pripeljejo pregrete glave superegov, te dni ponovno vidimo na Korejskem polotoku. Takšnega scenarija si, tudi v miniaturni obliki, ne želimo v Piranskem zalivu.
Še beseda o slovenski »blokadi« hrvaškega vstopa v OECD. Beseda »blokada« je v diplomaciji in uradni politiki prepovedana beseda, tako rekoč psovka (»F-word«), ki ne spada v spodobno komunikacijo. Uporablja se v medijih in na družbenih omrežjih, v gostilniških debatah in za skrbno zaprtimi vrati uradnih institucij. V diplomaciji se prevaja v »neizpolnjevanje pogojev«. Spomnimo se, kako sta nam Italija (zaradi vračanja premoženja azilantom) in Avstrija (zaradi prostocarinskih trgovin) grenili življenje pri našem vstopanju v EU. Vendar ni njihova diplomacija nikoli grozila z »blokado«, temveč so zgolj vztrajali pri »izpolnjevanju pogojev«. Pri hrvaškem vstopanju v EU smo bili mi mnogo manj občutljivi, najvišji predstavniki države so sosedi prostodušno grozili z blokado, kar v evropski družini ni bilo sprejeto z odobravanjem, naša soseda pa to še danes uspešno izkorišča.
Videti je, da smo se iz tiste lekcije le nekaj naučili in zadnje dni smo priča mnogo bolj pazljivemu in mednarodnim normam komuniciranja primernemu jeziku. Vračanje diplomacije v pravem pomenu besede.
Mirko Cigler je upokojeni diplomat in publicist.
