Ko smo omenili predalčkanje in razrede, je pri teh dveh avtomobilih treba dodati, da bi ju lahko uvrstili med večje mestne avtomobile. Če je bilo prej tako le pri riu, ki je z novo generacijo v dolžino zrasel za poldrugi centimeter in meri 4,06 metra, zdaj tudi za bistveno večjo micro (z milimetrom pod štirimi metri je od predhodnice daljša za 17 centimetrov) velja, da je od mestnih malčkov daljša za okrog 40 centimetrov. Seveda sta to še vedno vse prej kot dolžini, ki bi sami po sebi zagotavljali prostorni kabini, a pri obeh smo bili glede tega pozitivno presenečeni, saj sta bila s tega vidika z njima daljša družinska izleta prijetno in udobno doživetje. Pri čemer je na zadnji klopi poleg sedemletnice v otroškem sedežu za 190 centimetrov visokim voznikom dokaj (v micri) in precej (v riu) udobno sedel tudi do centimetra enako visok 15-letnik. Razlika med dokaj in precej je bržčas nastala tudi zaradi razlike v medosni razdalji, ki je bila pri riu daljša za pet centimetrov (258:253), sicer pa smo se med zadnjimi testi že kar navadili, da je Kia s svojimi novejšimi modeli naredila ogromen napredek pri prostornosti, v kateri se zdaj počasi že lahko kosa z doslej na tem področju nedotakljivo Škodo. Za tako velika avtomobila se nam je poleg tega tudi prtljažnik v obeh primerih zdel dovolj velik, spet pa je bil malce zmogljivejši pri riu (325:300 litrov).

Če sta se pri opisanem na videz nezdružljiva pojma mestni avto in družinska uporabnost izkazala za združljiva, je bilo pri omenjenem izletu malce drugače, kar se tiče lastnosti med vožnjo. Tako Kiin 1,25-litrski atmosferski bencinski motor s 84 konji (62 kilovati) kot njegov 0,9-litrski Nissanov turbinski sorodnik z 90 KM (66 kW), ki sta se v mestu in bližnji okolici izkazala za dovolj zmogljiva primerka, ki omogočata udobno vožnjo, sta na avtocestah manj suverena. Brez pretiravanja bi lahko rekli, da se občuti že vsak dodaten potnik, vsak dodaten težji kos prtljage. Ko smo se iz prestolnice na Obalo peljali sami, je tako še šlo dokaj udobno in brez težav, malce bolj natovorjeni pa smo že pri le malenkostnem naklonu ceste dodatno obremenitev hitro občutili. Pri riu še malenkost bolj kot pri micri, po drugi strani pa je res, da je bil korejec sicer med vožnjo bolj miren in tišji, japonec pa malce manj uglajen, medtem ko sta nam oba v mešanem ciklu vožnje porabila zelo podobno količino bencina: rio 6,4 litra in micra deciliter manj.

Na koncu se dotaknimo še oblike. Micra z novo generacijo močno izstopa, medtem ko je rio malenkost bolj zadržan, a daleč od tega, da bi bil dolgočasen. Notranjost imata oba urejeno, kakovostno, vse je postavljeno logično, pri čemer se micra lahko pohvali z na otip kakovostnejšimi materiali in bolj živahnim, dvobarvnim voznikovim okoljem, medtem ko je pri riu po drugi strani centralni zaslon z vsemi mogočimi opcijami malce bolj odziven in lažji za upravljanje. Glede na precej premijsko naravnanost je nenavadno le, da je imela micra tudi v najbogatejši opremski izvedenki stekla na zadnjih vratih ročno pomična. Omenjena oprema razen tega sicer ponuja popoln udobnostni (celo malenkost, kot so zvočniki v naslonjalu za glavo) in varnostni paket, s katerim si je na testnih trčenjih micra priborila vseh 5 zvezdic (brez jih je dobila 4). A tudi rio z opremo EX motion je opremljen zelo podobno in je bil obenem s 14.490 evrov kar nekaj ugodnejši od micre (17.300 evrov), res pa je, kar mu štejemo v minus, da ni imel sistema za prepoznavanje in opozarjanje pred pešci. S popolnim varnostnim paketom je tako tudi rio na testnih trčenjih dobil pet zvezdic, brez pa le tri. Le še za primerjavo: s turbobencinarjem s 100 KM in najboljšo opremo rio stane 15.490 evrov. Več pa v sklepu.