Ob 100-letnici ideje o tročlenosti družbe

Nemčija in Avstro-Ogrska sta se leta 1917 po vstopu ZDA v vojno znašli v brezizhodnem položaju. Tisti nemški politiki, ki so želeli mir, niso imeli dovolj vpliva, da bi ustavili naraščajoči militarizem. Nemčija se je zaradi sklenitve zelo krivičnega brest-litovskega miru marca 1918 dokončno diskreditirala v očeh mednarodne javnosti in ostala nemočen pogajalec nasproti antanti. Wilsonov mirovni načrt in nerazumno visoke reparacije, določene v versajski mirovni pogodbi, so pripravili pot k razcvetu nacizma in drugi svetovni vojni.

Po propadlem prvem poskusu sklenitve miru s silami antante leta 1916 bi Nemčija v letu 1917 s spremembo svoje politike morda še lahko rešila svojo čast in se kot enakopraven nasprotnik pogodila za končanje vojne morije. V upanju, da je Nemčijo še mogoče rešiti, se je nekaj pomembnih osebnosti iz politike in gospodarstva ter prijateljev obrnilo na Rudolfa Steinerja z vprašanjem: »Kako bi srednja Evropa lahko izšla iz vojne na časten način?« Steiner je pripravil memorandum, sprva namenjen nemškemu in avstro-ogrskemu političnemu vrhu. V njem je opisal vzroke za nastanek vojne. Po eni strani jih je videl v gospodarstvu, ker je Nemčija s svojo naraščajočo gospodarsko močjo začela ogrožati globalne anglo-ameriške interese. Po drugi strani pa je videl vzrok v nerešenem nacionalnem vprašanju, ki je zadevalo predvsem večnacionalno Avstro-Ogrsko.

S tem je razkril lažno zahodno propagando o tem, da sta Nemčija in Avstro-Ogrska edini krivi za začetek vojne. Navedel je, da Wilsonov mirovni načrt z idejo demokratizacije srednje Evrope in samoodločbe narodov v resnici služi le širjenju anglo-ameriške prevlade nad srednjo Evropo in nevtralizaciji Francije. Rusija se je z oktobrsko revolucijo sama izločila iz tekme za prevlado in razen s komunističnimi idejami ni več ogrožala anglo-ameriških interesov. V njej se je zgodilo to, kar je angleški tisk (The Truth) napovedal že leta 1890 – nastala je socialna puščava oziroma država, namenjena socialnemu eksperimentu, ki ga na zahodu ni bilo mogoče izvesti.

Memorandum pa ni le pronicljiva analiza skrite politike takratnih velesil, temveč vsebuje tudi načrt, kako končati vojno, ne da bi to pomenilo popolno katastrofo za srednjo Evropo, in kako zgraditi družbo, da se bo v prihodnje sposobna izogniti takšnim kataklizmam. Memorandum izhaja iz ideje o svobodi človeka, posameznika, ki je pogoj za osvoboditev narodov, in ne obratno, kot je obljubljal Wilsonov načrt. Svoboden človek se lahko razvije le v družbi, ki omogoča svobodno vzgojo in izobraževanje, svoboden razvoj kulture, znanosti in religije. To pa je mogoče le, če je ta del družbenih dejavnosti ločen od države. Po drugi strani pa mora biti od države ločeno tudi gospodarstvo, urejeno kot samostojno družbeno področje. Država ima le tako rekoč posredniško vlogo med tema antagonističnima poloma družbe in le ozek nabor svojih nalog.

Takšen ustroj družbe je Steiner poimenoval tročleni socialni organizem. S takšnim ustrojem družbe je mogoče preprečiti, da bi gospodarstvo izkoriščalo politiko za svoje interese, in po drugi strani, da bi se zatiranje individualne in nacionalne svobode reševalo z mednarodnimi konflikti. To je bil recept za razvoj družbe, ki bi bila sposobna tvorno obvladovati notranje konflikte in razvijati harmonične odnose z drugimi državami. Srednjo Evropo, ki se je takrat znašla sredi dveh ekstremnih družbenih ureditev, je videl kot območje, ki bi moralo imeti svojo, neodvisno pot: neodvisno od ameriškega materializma na zahodu in od marksističnega socializma na vzhodu. Ostro je nasprotoval temu, da bi prevladal anglo-ameriški sistem, ki je želel razširiti svojo prevlado tudi v ta del Evrope.

Vsi poskusi, da bi takratne nemške in avstro-ogrske politike z memorandumom prepričali, da bi se zavzeli za novo socialno idejo, s katero bi se lahko na trdnih etičnih temeljih enakopravneje soočili s silami antante in izpogajali pravičnejši in trajnejši mir, so se izjalovili in razvoj dogodkov je šel v znani smeri naraščajočega nemškega militarizma do konca vojne in na mirovnih pogajanjih do sprejema krivde za vojno ter neznosnih reparacij. A Rudolf Steiner je idejo tročlenosti razvijal naprej in se zanjo izjemno angažiral. Novembra 1917 je idejo, ki je bila do takrat predstavljena le ozkemu krogu politikov v Berlinu in na Dunaju, prvič javno predstavil na predavanju v Zürichu, sledilo je veliko predavanj v Berlinu in drugih nemških mestih. V letih 1919 do 1922, v burnem obdobju, ki ga je takratni češki predsednik Tomáš Masaryk imenoval »laboratorij nad ogromnim pokopališčem«, je ideja o socialni tročlenosti postala široka socialna iniciativa, ki je predstavljala edino alternativo grozečemu komunizmu in vsiljenemu parlamentarizmu zahodnega tipa.

Steiner je izdal knjigo Ključne točke socialnega vprašanja v življenjskih potrebah sedanjosti in prihodnosti (Die Kernpunkte der sozialen Frage in den Lebensnotwendigkeiten der Gegenwart und Zukunft, Stuttgart, 1919) in imel številna predavanja ter seminarje, v katerih je osvetljeval novo socialno idejo in pripravljal praktične rešitve, na primer v seminarju nacionalne ekonomije. V knjigi je opisal temeljne značilnosti nove družbene ureditve: družbo delimo na tri področja. Prvo področje je gospodarstvo s proizvodnjo, trgom in potrošnjo, drugo področje je kulturno in duhovno življenje z izobraževanjem in raziskovanjem. Ti dve področji sta po svoji naravi antagonistični, vsako ima svoje zakonitosti delovanja. Zato ju je treba ločiti in hkrati omogočiti, da se vzpostavi njuno ravnovesje. To je naloga tretjega področja, pravne države. Ti sistemi se morajo razvijati in delovati vsak zase avtonomno, hkrati pa se povezovati v skladno funkcionalno celoto. Vsak od navedenih treh sistemov mora delovati po svojem načelu. Steiner se navezuje na tri ideale francoske revolucije: svobodo, enakost in bratstvo.

Ti ideali lahko kritičnemu mislecu vzbujajo nekatere pomisleke, saj na primer svoboda prej ko slej nujno vodi v neenakost. Steiner jih postavlja kot idealne družbene principe, vendar je vsakemu družbenemu področju pripisal svojega. Šele tako razumljeni so skladni in lahko postanejo zdrava osnova družbe. Svoboda je princip, ki deluje na kulturno-duhovnem področju. Svoboda duha mora vladati v raziskovanju, izobraževanju, umetnosti in religiji, da se lahko produktivno razvijajo. Svoboda duha pomeni tudi svobodno konkurenco. Na področju izobraževanja, raziskovanja morajo ideje med seboj konkurirati, ostati pa morajo javno dostopne. To je mogoče le v neprofitnih ustanovah. Le svobodno izobraževanje lahko v otrocih razvije vse njihove potenciale. Ideal so torej svobodne šole, univerze in raziskovalne ustanove. Pogoji za delovanje tega področja so poleg svobode popolna odprtost, dostopnost javnosti in svobodno pretakanje idej brez omejitev.

Na področju gospodarstva, kjer se zdaj najbolj poudarja svobodna konkurenca s težnjo po popolni deregulaciji in monopolizaciji, s posledicami, kot so naraščajoča brezposelnost in vse večje družbene razlike, je treba uveljaviti princip bratstva. Ta načela že uveljavljajo kooperativna podjetja in banke. Gospodarsko področje mora skrbeti za materialne potrebe človeštva, in ne za dobičkonosno proizvodnjo izdelkov, za katere ni realnih potreb. Namesto konkurence mora biti tukaj osnovni princip sodelovanje. Težnje po bogatenju in maksimiranju dobičkov na družbo delujejo destruktivno. Pravi ideal na področju gospodarstva je: »Delam, da proizvajam izdelke ali nudim storitve za druge, da lahko drugi zame proizvajajo izdelke ali nudijo storitve.« Gre torej za načelo altruizma proti egoizmu.

Rudolf Steiner se je še posebej intenzivno angažiral v Stuttgartu, kjer je imel številna predavanja za delavce in vodstva podjetij, govoril je o delavskih svetih in o novi, bolj etični socialni ureditvi. S tem je v tistih okoljih, ki so bila pod vplivom komunističnih idej, postajal vse bolj nezaželen, saj je zagovarjal razumevanje in sožitje med socialnimi sloji ter zmanjšanje socialnih razlik, nikakor pa revolucionarnega prevratništva in razrednega boja. Po drugi strani je bil vse bolj napoti tudi razvijajočemu se nacionalsocializmu. Gibanju ni uspelo prav zaživeti in je ob vse močnejšem nasprotovanju zamrlo. Rudolf Steiner se je vzporedno posvečal pedagogiki in na pobudo Emila Molta, lastnika tovarne cigaret Waldorf-Astoria, v Stuttgartu ustanovil Svobodno waldorfsko šolo, namenjeno predvsem otrokom tovarniških delavcev. Šola je nastala kot eno izmed dejanj na poti k uresničitvi tročlenosti. V njej je Steiner v praksi udejanjal svoje pedagoško znanje in ideje, ki so postale temelj waldorfske pedagogike. Rudolf Steiner se je vse do svoje smrti leta 1925 intenzivno posvečal tej šoli, saj je vedel, da je treba zdrave socialne temelje najprej postaviti na področju vzgoje in izobraževanja. Šola ima namreč izjemen pomen za vzgojo svobodnih in socialno občutljivih ljudi. Kot zanimivost v zvezi z aktualnimi razpravami v Sloveniji naj navedemo še to: poleg številnih novih pedagoških pristopov je uvedel tudi poučevanje dveh tujih jezikov že od prvega razreda naprej.

Čeprav je v težkih letih po prvi svetovni vojni ideja socialne tročlenosti v širši javnosti zamrla, postaja v današnjem času ponovno zelo aktualna. Priznati moramo, da nimamo pravih odgovorov na sodobne družbene izzive. Nimamo učinkovite obrambe pred naraščajočim pogubnim vplivom pogoltnega kapitalizma anglo-ameriškega tipa, vse bolj mogočnih mednarodnih korporacij in pred ameriško prevlado, ki že ogroža ves svet. Vse kaže, da so bile Steinerjeve napovedi o naslednji vojni, ki bo sledila, če se temeljna družbena vprašanja ne bodo začela reševati takoj, pravilne.

Vedno znova se soočamo z vojnami, ki so posledice neobvladanih gospodarskih interesov in nerešenih osnovnih družbenih, na primer religioznih in narodnostnih vprašanj. Univerzalni temeljni dohodek, ki se vedno znova pojavlja kot rešitev za socialne probleme v bogatih državah, se v luči socialne tročlenosti kaže kot družbeno škodljiv nadomestek za izgube delovnih mest, ki le zapira začarani krog, v katerem smo se znašli. Gre za mehanizem, ki le blaži pogubne posledice sedanjega razvoja, namesto da bi ga začel spreminjati v temeljih. Univerzalni temeljni dohodek ne temelji na zavesti o resničnem delovanju družbe in pravični porazdelitvi sredstev.