Roman Kit na plaži, ki je bil že nekajkrat ponatisnjen, problematizira kar nekaj sodobnih tem, ki se dotikajo življenja najstnikov. Ker je roman namenjen predvsem mlajšim bralcem, pri čemer je zanimiv tudi za odrasle, avtor te teme posebej izpostavi, včasih tudi po nepotrebnem podčrta.
Zgodba razgrinja svet prvoosebne pripovedovalke, trinajstletne Nike, njenih vrstnikov in njene družine. Nika je nadpovprečno sposobna, skoraj pretirano uspešna tako v šoli kot v številnih obšolskih dejavnostih, četudi se, kot je razvidno iz romana, nikoli ne uči. Zapletena latinska imena rastlin in živali stresa iz rokava; že res, da je njen oče, s katerim ima boljši odnos kot z mamo, biolog, radodaren v poučevanju hčerke, pa vendar je zapisano v romanu na več mestih na meji verjetnega. Tudi to, da Nika na vrhuncu pripovedi sama pouči starše o tem, da jo pehajo v nadpovprečnost zgolj zato, ker ima njen tri leta mlajši brat Igor downov sindrom. Ker torej nikoli ne bo uspešen, srečen, zavidanja vreden in kar je še družbenih atributov, ki jih, da bi si olajšali razočaranje, starši podvojeno pričakujejo od nje.
Pripoved prinaša tudi druge stiske najstnikov in njihovih staršev. Barbkina nezmožnost normalne, zdrave komunikacije s svetom, ki jo zapira v svet esemesov, kar jo, tudi zaradi pomanjkanja pozornosti njene okolice, predvsem pedagogov, pripelje do poskusa samomora, je prav tako zgovorna tema. Pa fizično obračunavanje Aleksovega očeta s sinom, kadar ni dovolj dober v njegovi avtomehanični delavnici, kar sin razume kot tako-mora-biti prijem. Da se Aleks iznenada zave, da avtomehanik ni edini poklic na svetu in da očetovo pretepanje ni v redu, je sicer sprovocirano z Nikinim predhodnim svarilom, podloženim z njenim referatom o samovoljno nasedlih kitih glavačih, pa vendar si (odrasli) bralec ne more kaj, da v tem ne bi videl nekoliko preveč črno-bele sporočilnosti.
Didaktičnost veje tudi iz stereotipno naslikanega soočenja z downovim sindromom. Odtujena, hladna in pasivna mati, ki za navidezno eleganco temnega oblačenja skriva čustveno otopelost, pretirano ambiciozen oče, ki hoče biti uspešen za dva, in najstnica Nika, ki se brata v zrcaljenju družinske drže sramuje, nujno privede do dramaturškega preobrata, za katerega poskrbi precej drzno nenapovedan obisk sošolcev v Nikini razkošni hiši pod ljubljanskim gradom.
Kit na plaži je najprej roman o tem, da je življenje najstnikov precej bolj burno, zahtevno in naporno, kot se zavedamo odrasli. In je roman o nesprejemanju drugačnosti, ki se začne pri najmanjši in najobčutljivejši celici družbe, družini. Razkriva, da imajo z drugačnimi težave predvsem drugi, povratno pa tudi sami drugačni, ki to odmaknjenost nazorno čutijo. A prav ti so tisti – kot toplo kaže v duhoviti, napeti in narativno bogati zgodbi z odvečnim kromosomom obdarjeni Igor – ki lahko z neposrednostjo, iskrenostjo in empatijo dodajo znaten delež k spremembi sveta na bolje. Če bi jih okolica le znala videti.