Teemu Rannikko: Dončić kmalu na tekmi vseh zvezd v ligi NBA

Lani nismo imeli kvalifikacijskih tekem, trener pa se je odločil, da bo raje preizkusil mlajše igralce, zato sem imel prosto poletje. Leto pred tem sem imel manjšo operacijo na prstu, zato sem izpustil evropsko prvenstvo. Zdaj sem nazaj v moštvu, kar me izredno veseli.

Prvo tekmo v dresu finske reprezentance sem igral leta 1997, torej pred 20 leti. Od takrat smo močno napredovali, od leta 2011 pa redno nastopamo na evropskih prvenstvih in smo bili leta 2014 tudi premierno na svetovnem prvenstvu. Prvenstvo stare celine se je po 50 letih vrnilo v Helsinke, kjer smo vsako tekmo igrali pred polno dvorano naših navijačev, kar je odlično za tukajšnjo košarko in finski šport na splošno.

To je težko opisati z besedami. Mladci, ki so zdaj v reprezentanci, sploh ne vedo, skozi kaj smo šli v poznih devetdesetih letih in na začetku novega tisočletja. Raven finske košarke je bila zares nizka. Ne bi rad koga prizadel, toda igrali smo proti državam, kot sta Luksemburg in Norveška. Nato smo dvakrat nastopili v diviziji B, igrali tekme pred morda 500 gledalci, strokovni štab pa je bil sestavljen iz dveh trenerjev in fizioterapevta. Sem ter tja se je pojavil tudi zdravnik. Zdaj je to povsem drug svet, finska košarka pa je tam, kjer mora biti.

Poglavitna stvar je bila, ko je Fiba razširila evropsko prvenstvo na 24 reprezentanc. Sicer pa smo leta 2009 v kvalifikacijah doma premagali Srbijo, potem pa še Francijo. Nenadoma smo začeli verjeti vase in posledično igrati bolje. Najbolj noro pri vsem skupaj pa je bilo, da je šlo za isto skupino košarkarjev, ki je kakšno leto pred tem proti istim nasprotnikom izgubljala za 25 točk.

Nikoli. Hanno Möttöla je bil sicer res precej dober, ko je bil mlajši in je bil tudi izbran na naboru lige NBA, kjer je igral dve sezoni. Tudi Petteri Koponen je bil izbran na naboru, a ni odšel čez lužo. Ta fant pa ima le 20 let in je bil na naboru izbran kot sedmi po vrsti. Napreduje vsak dan in je že zdaj izredno dober. Pred tem ga nisem poznal, igral pa sem z njegovim očetom v poznih devetdesetih letih. V prihodnosti bo še močno napredoval, saj je njegov talent zares razkošen. Način, na kakršnega končuje akcije pod košem, je zares impresiven. Ni kaj, gre za posebnega košarkarja.

Luko vsi poznajo. Njegova zgodba se od Markkanenove precej razlikuje. Lauri je dve sezoni igral v finski drugi ligi, nato pa za leto dni odšel na univerzo v Arizono in bil nemudoma izbran na naboru lige NBA. Luka pa je v Real Madrid odšel kot deček, napredoval korak za korakom, zdaj pa redno nastopa v drugi najmočnejši ligi na svetu evroligi, kjer že izstopa. Različni zgodbi torej, a dva zares odlična posameznika. Dončić je verjetno zrelejši za svoja leta, saj že nekaj časa igra proti profesionalcem, medtem ko se je Markkanen lani na univerzi meril z vrstniki. Ob tem je imel Luka ob sebi posameznike, kot je Sergio Llull, od katerih se je gotovo lahko naučil ogromno. Prepričan sem, da bomo v prihodnosti tako enega kot drugega gledali na tekmah vseh zvezd v ligi NBA.

Nikoli jih ne bom pozabil. Trinajst sezon sem preživel na tujem, tri od teh v Ljubljani. Prvi dve sem igral najboljšo košarko v življenju. To je bila posledica tudi tega, da sva se skupaj z ženo odlično počutila v Sloveniji. Ljubljana je neverjetno lepa, ljudje pa prijazni. Pred tem sem igral pet sezon v Italiji, kjer je bilo prav tako lepo. A Italijani so povsem drugačen narod kot Slovenci. Pri vas lahko brez težav z vsemi govoriš angleško, lahko greš v kino, ker imate podnapise in filmi niso sinhronizirani… Kot tujec se na Slovenijo brez težav hitro navadiš. Seveda pa je tako, da ko igraš dobro, je potem vse drugo precej lažje. Vseeno pa ima Ljubljana v mojem in srcu moje žene posebno mesto. Nekaj poletji zatem, ko sem že odšel, sva z ženo razmišljala, kam naj greva na dopust. Na koncu sva se odločila prav za Ljubljano.

Kar dobro poznam situacijo v klubu. Še podrobneje sem spremljal dogajanje, ko je bil tam moj rojak in reprezentančni soigralec Sasu Salin. Tudi Matevž Zupančič je bil v klubu že, ko sem bil prvič pri Olimpiji. Še vedno se sem ter tja slišiva in poklepetava. Lani pa je v Ljubljani igral tudi Brandon Jefferson, ki je bil nekaj let pred tem na Finskem. Res je, da ni lahko ujeti tekem v živo, a vedno preverim statistiko in rezultate. Tako vem, da je bila Olimpija lani prvakinja, kako se je odrezala v ligi ABA in tako naprej. Potem pa je tu še trener Gašper Okorn, s katerim sva sodelovala v sezoni 2006/07.

Takrat je bil precej mlad. Tisto sezono je kot glavni trener začel Tomo Mahorič, nato pa ga je kmalu nasledil Okorn. Ni nam bilo lahko, saj so se igralci precej menjavali, klub pa je imel težave. Z Okornom sem se odlično ujel. Bil je strog in energičen, toda osebno mi taki trenerji ustrezajo. Takrat nismo osvojili naslova državnega prvaka, a mi je sezona vseeno ostala v lepem spominu, saj smo v hali Tivoli zbrali kar nekaj velikih zmag.

To načrtujem že leta, zato podrobno spremljam selektorja Henrika Dettmanna in se poskušam od njega čim več naučiti. Ob tem sem imel resnično srečo, da sem v karieri sodeloval z veliko dobrimi trenerji, od česar sem ogromno odnesel. Načrt torej je, da postanem trener, a nikoli ne moreš zares vedeti, kaj ti ustreza. Zagotovo bom poskusil za kakšnega pol leta, potem pa se dokončno odločil. Če se vse izteče po mojih željah, bom nekoč znova pri Olimpiji, le da v vlogi trenerja.

Vsako leto se odločim sproti. S Katajo imam podpisano pogodbo še za eno sezono, ki jo bom zagotovo odigral, potem pa bomo videli.

Slovenija je zame ena od skritih favoritinj na evropskem prvenstvu. Všeč mi je njen način igre. Zna igrati z manjšimi igralci in hitro, akcije pa so odlično zasnovane. Želim ji vse najboljše v izločilnih obračunih.