Brez tistih, ki so se na Jesenice preselili, in tistih, ki so z Jesenic šli v svet, to mesto ne bi bilo takšno, kot je, meni direktorica Gornjesavskega muzeja Irena Lačen Benedičič. Zgodbe ljudi, obogatene s fotografijami in osebnimi predmeti, Gornjesavski muzej predstavlja na razstavi z naslovom Jeseničani, od kod in kam, ki so jo odprli včeraj.
Med spodbudnimi in žalostnimi utrinki, predstavljenimi na razstavi, so tudi nenavadni razpleti selitvenih prigod. Etnologinja Zdenka Torkar Tahir je med drugim raziskovala zgodbo dolenjskega mladeniča, ki je po prvi svetovni vojni v Moskvi spoznal Sonjo ukrajinskega rodu. Prepričal jo je, naj se z njim vrne na Dolenjsko, kjer ji »belega kruha ne bo manjkalo«. Privolila je, a pred domačim pragom je mladeniču pogum opešal in izbranko je, ne da bi zanjo najprej povedal očetu, pustil kar pod bližnjo jablano. Besen oče ga je skoraj povsem razdedinil, a mladenič se je s Sonjo kljub temu poročil. Izučena šivilja je skupaj z možem postavila trgovino in postala sta uspešna in spoštovana, ukrajinsko poreklo in ruska preteklost pa sta tonili v pozabo. Stik s Sonjinimi sorodniki je po selitvi iz Dolenjske na Jesenice po šestih desetletjih vzpostavila šele njuna hči. O zbližanju dolgo pozabljenih sorodnikov na jeseniški razstavi pričajo tudi pisma iz Rusije.
Na Jesenicah so pognali korenine
»Prvi priseljenci so sicer na Jesenice množično prihajali po letu 1890, ko so v novih industrijskih obratih potrebovali veliko delavcev in mojstrov,« opisuje Torkar-Tahirjeva. »Med obema vojnama so sem množično prihajali Primorci, ki so bežali pred fašističnim režimom. Po drugi svetovni vojni pa je jeseniška železarna potrebovala ogromno delovne sile. Ljudje pripovedujejo, da so avtobusi po republikah nekdanje Jugoslavije pobirali mlade fante, ki so želeli delati v železarni, in jih vozili na Jesenice, kjer so jih nastanili v samske domove.«
Prvotni načrti mladeničev, ki so si na Jesenicah ustvarjali družine, so vključevali vrnitev tja, od koder so prišli. Kot pravi Torkar-Tahirjeva, so si tam pogosto zgradili hiše, v katerih naj bi živeli po upokojitvi. A do uresničevanja tovrstnih načrtov je prišlo le redko in danes na Jesenicah živi že tretja generacija potomcev prvotnih delavskih priseljencev.
Zgodba Anžeta Kopitarja se seli v muzej
Z vse več zaposlenimi v jeseniški železarni so se povečevale tudi potrebe po krepitvi zdravstvene službe. Zdravniki so prihajali od blizu in od daleč, celo iz Armenije, ugotavlja višji kustos za zgodovino železarstva v muzeju dr. Marko Mugerli. Za potrebe razstave je raziskoval tudi selitvene zgodbe športnikov. Tako se na razstavi s svojo zgodbo in dragocenimi predmeti predstavlja nekdanja alpska smučarka, dobitnica olimpijske medalje, Alenka Dovžan. Mugerli je med pomembne jeseniške izseljence uvrstil tudi hokejista Anžeta Kopitarja, ki uspešno športno kariero kot edini Slovenec nadaljuje v ameriški hokejski ligi NHL. »Njega osebno nismo želeli preveč obremenjevati. Sezona v ameriški hokejski ligi je zelo naporna in smo mu pustili, da se odpočije med oddihom v Sloveniji. Smo pa bolj obremenjevali njegove stare starše, ki so nam pomagali pri zbiranju informacij. Mladi hokejist nam je posodil kar nekaj svojih osebnih predmetov, ki so na razstavi. Ponosen je, da se je njegova zgodba znašla v muzeju,« dodaja.
Čeprav so pripravljalci razstave po besedah direktorice muzeja težko našli sogovornike, na razstavi predstavljajo kar 40 osebnih selitvenih zgodb in več kot 100 predmetov, povezanih z njimi. »Gradivo bomo še dopolnjevali,« dodaja Lačen-Benedičičeva, saj se bodo posamezne skupine ljudi, ki so se selili, srečevale in spoznavale sokrajane s podobnimi zgodbami vse do decembra.
